V teh dneh veliko potujem po literarnih pokrajinah Vitomila Zupana. Njegova dela se me vedno znova dotaknejo. Pritegnejo. Povabijo k razmišljanju.
Potopila sem se v album fotografij, kjer sem kot petletna deklica nastopila v gledališki vlogi »Plaščka«. Predstava je nastala po slikanici Vitomila Zupana: Plašček za Barbaro. Uprizorjena je bila v Plesnem teatru, Ljubljana.
Po široki in dolgi cesti je hodil plašček, čisto sam, in je hodil in hodil. Veter je pihal hudo in hudo, ker je bilo po dežju, in je plašček zelo zelo zeblo, pa še večerilo se je počasi, prižigale so se prve luči ob cesti, tu ena, tam druga. Zaradi vetra je bilo čisto malo ljudi na cesti.
Plaščku je bilo zelo hudo in samotno, kar na jok mu je šlo in strah ga je bilo.
(Vitomil Zupan: Plašček za Barbaro, ilustrirala Ana Zavadlav, Miš)
