Videl sem zelo čudno pravljic.
Nekdo je vzljubil nekoga.
Treba je bilo delovati. Naglo. Učinkovito.
Spustili so pse na sled. Dobre pse. Lepe pse. Dobro vzgojene pse.
Za njimi so šli uradniki. Dobri uradniki. Nelepi uradniki.
Za njimi je šel mrliški voz.
Potem je volk pojedel babico.
Rdeča kapica se je ponesrečila na nekem križišču,
jajca so se razbila,
psi so lizali jajca,uradniki so tepli pse
in nekdo se je zaradi tega rešil – z njo.
Joj, kako lepa pravljica.
(Vitomil Zupan: Pesmi s"prostosti", uredila Ifigenija Simonović)
