Počasi vstaja zlast iznad semena
za pravim snopom žarkov v sredo mira.
Oko, polslepo od moči plamena,
nevajeno svetlobe, se pripira.
Šop modrih strelic, sočnatomesenih
nad mavričnimi curki ognjemeta
se zapodi v oko, toča steklenih
krogel drobi na strehi se sred leta;
prašijo k nebu lučke se iskreče,
tam jih zajema živi tek kolesa
luči, jih razžari v ognjenordeče
in meče čez razbeljena nebesa;
trop sinje-črnih ptic se v zrak požene,
razgrne v modro-zlato se pahljačo
in v slape zbije višnjevo-zelene,
ki z mavrico spleto se v dvojno kačo;
ta se razvija v rajske ptiče, žolne,
fazane, pave, ribe valoveče
po zankah svitkov dimnomodre volne…
Drage bralke, dragi bralci, kako se pesem nadaljuje?
(Pesmi iz zapora, prva knjiga, uredila Ifigenija Simonovič, Ljubljana, 2006)
