Mrzel dež na nočne strehe bije,
medlo ulično svetilko ziblje,
njeno luč, ki na zid sobe sije,
v enoličnem trepetanju giblje.
Blesk nemirni z njo v očeh utripa,
v prsih niha igla bolečine,
zadržan šepet v drgetu hlipa.
Dež, molk. Luža luči sred temine.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora, Prva knjiga)
Poezija Vitomil Zupan: Sever
