PE, 10. aprila 2015 – premiera
Ponovitve: SO, 11., TO, 21., in SR, 22. aprila 2015, ob 20. uri
Štihova dvorana
Šlagerji in pesmi iz zapora
Vita Mavrič in Jani Kovačič
Gledališki koncert
Soustvarjalci: Jaka Pucihar, klavir; Anže Langus Petrović, kontrabas; Jure Rozman, bobni; Gašper Konec, harmonika
Odrska zasnova, luč: Andrej Stražišar
Kostumografija: Alan Hranitelj
Gib: Branko Potočan
Koprodukcija: Café teater, Cankarjev dom
Vitomil Zupan, pisatelj, dramatik in esejist 20. stoletja, se nam šele v zadnjih nekaj letih razkriva tudi kot pesnik. V zaporu (1948–54) je napisal petindvajset pesniških zbirk (približno dva tisoč pesmi). Na prostosti, ki mu ni bila niti uradno niti neuradno dana, a si jo je vseeno jemal, pa je ob velikih romanih (Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro, Levitan) področje njegove poezije za glasbeno izvajanje doslej ostalo povsem nerazkrito.
Med poezijo, napisano v zaporu, so se našli njegovi notni zapisi in približno štirideset pesmi na točno določene znane skladbe, večinoma iz časa pred drugo svetovno vojno. Zupan je tedanjo glasbo dobro poznal, saj je potoval po deželah od Turčije do Portugalske, govoril tuje jezike, imel temeljno glasbeno izobrazbo in igral kitaro. Izvajalci koncerta so se lotili obsežne raziskave in odkrili skladbe, na katere je Zupan napisal svoja nova besedila, izboru pa dodali nekaj njegovih pesmi, ki jih je uglasbil Jani Kovačič.
Rdeča nit večera Šlagerji in pesmi iz zapora je prikaz dobe, ki ji je Vitomil Zupan pripadal, in občutja pesnika, ki se z neustrašno domišljijo in golim upanjem »upira smrti«. Zaznali boste šklepet kosti, drhtenje sanjskih pajčolanov, temo obupa in žar strasti. Ko človeka spreleti srh in se mu hkrati v srcu vname hrepenenje, se v njem predramijo nesluteni čuti. Želi obstati v trenutku, ko je zaslutil, česar ni mogoče dojeti, skrivnost in moč poezije, predvsem pa vitalnost človeka, ki ve, zakaj živi in zakaj umira.
Ifigenija Simonović
Ob koncertu Šlagerji in pesmi iz zapora
Vitomil Zupan bi lani praznoval stoti rojstni dan. Slovenci smo ga počastili z izidom ponatisov šestih njegovih del, z izidom izčrpne knjige/albuma o njegovem življenju (Važno je priti na grič, MK, 2014), z razstavo v Narodni in univerzitetni knjižnici in z gledališko predstavo v ljubljanski Drami (Zastave, mož, slepota). Tudi nekaj gledališč drugod po Sloveniji je uprizarjalo Zupanove igre. Na radiu je bilo predvajanih nekaj literanih večerov, nastal je nov dokumentarni film o njegovem življenju …
Vprašanje »kdo je bil Vitomil Zupan« se lahko sliši kot neumestno, saj je eden najbolj znanih slovenskih pisateljev druge polovice 20. stoletja in gotovo eden redkih, ki še vedno burijo debate in silijo bralce v razmislek o neukrotljivosti človeške narave.
Rodil se je v Ljubljani leta 1914. Oče je bil takrat že na fronti, visok avstro-ogrski oficir, ki je padel leta 1916 v Besarabiji, današnji Moldaviji. Mati je bila učiteljica, ki se je po moževi smrti zaposlila v šoli strojepisja pri prof. Adolfu Robidu, se z njim tudi poročila. Profesor Robida je bil spoštovan germanist, ki je imel za takratne razmere eno največjih knjižnic v Sloveniji (knjižnica je po zaslugi Vitomilove mame, vdove po profesorju Robidu, postala temelj današnje knjižnice Akademije znanosti in umetnosti in nekaterih po vojni ustanovljenih inštitutov). V tej knjižnici je Vitomil začel brati, učil se je jezikov in tako v gimnazijskih letih postajal slovenski intelektualec in svetovljan.
Že pred drugo svetovno vojno se je vpisal na univerzo, študiral je gradbeništvo. Ob Hitlerjevem napadu Kraljevine Jugoslavije se je prijavil med prostovoljce. Vojska je neslavno razpadla. Vrnil se je v Ljubljano in se takoj priključil Osvobodilni fronti. Do odhoda v partizane, po dvakratnem fašističnem zaporu, tudi v koncentracijskih taboriščih Čedad in Gonars, je delal kot ilegalec, zbiral je denar za OF, vozil je ljudi čez žico okupirane Ljubljane. V partizanih je bil spoštovan mitraljezec, odlikovan borec, ob koncu vojne pa je delal v kulturnem in propagandnem oddelku na osvobojenem ozemlju v Beli krajini. Delal je za gledališče (pisal je agitke), za Radio OF, pisal je novele in satire.
Po koncu vojne, leta 1947, je prejel Prešernovo nagrado za igro Rojstvo v nevihti, zaradi igre, ki jo je napisal pred vojno, Stvar Jurija Trajbasa, igre, ki je pisana v čistem cankarjanskem stilu, pa tudi zaradi predrznosti samozavestnega, notranje svobodnega človeka, ki se ni bal reči bobu bob, je bil nekaj mesecev po prejetju nagrade postavljen pred komunistične sodnike in bil na »montiranem« procesu obsojen na osemnajst let ječe. Odsedel je nekaj mesecev manj kot sedem let (1948–52).
Študij je končal šele po zaporu. Če upoštevamo, da je opravljal številne poklice in bil toliko let v zaporu, precej časa v samici ter s prepovedjo svinčnika in papirja, nakar še trideset let ni smel objavljati in javno nastopati, potem ga lahko upravičeno občudujemo, da mu je uspelo napisati vrsto romanov, na primer Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro, Levitan, Igra s hudičevim repom in Apokalipsa vsakdanjosti, ki so v osemdesetih letih veljali za kultne romane v celotnem jugoslovanskem prostoru. Napisal je štiri veličastne pravljice (Trije konji, Potovanje v tisočera mesta, Plašček za Barbaro, Pravljica o črnem šejku z rdečo rožo), na stotine strani še neobjavljenih esejev, sedem dramskih tekstov, številne radijske igre in filmske scenarije, povrhu pa tudi petindvajset pesniških zbirk, ki so nastale v zaporu, in vsaj še petsto pesmi po zaporu (Pesmi iz zapora, 2006, Pesmi s »prostosti«, 2007).
Šele v zadnjih nekaj letih se Vitomil Zupan, intelektualec, svetovljan in poliglot, neuklonljivi zavezanec resnici in umetnosti, razkriva tudi kot pesnik. Bistvena nit koncerta Šlagerji in pesmi iz zapora je prikaz dobe, ki ji je Vitomil Zupan pripadal, in občutja pesnika, ki se z neustrašno domišljijo in golim upanjem »upira smrti«. Vitomil Zupan je v ječi po spominu na znane melodije sestavljal šlagerje (Edith Piaf, Bertolt Brecht, Georges Brassens, španske ljudske pesmi), koncert pa vključuje tudi povsem nove, avtorske interpretacije njegovih pesmi.
Ni splošno znano, da je Vitomil Zupan v zaporu skomponiral nekaj šlagerjev in napisal nekaj pesmi, ki jih je lahko prepeval med zidovi. Ohranilo se je okrog štirideset izrazito spevnih besedil.
Na koncertu Šlagerji in pesmi iz zapora človek dojame skrivnost in moč poezije, predvsem pa vitalnost človeka, ki ve, zakaj živi, zakaj umira in zakaj se upira volji biričev.
O Vitomilu Zupanu
»V pen klubu pri Mikiju je imel svojo mizo. Vedno eleganten, svetovljanski, karizmatičen, v črnem, s kravato ali svileno rutico, žameten suknjič, zalizani lasje, namazani z orehovim oljem. Šef parade. Zvezda lokala. Gizdalin. Frajer. Woland iz Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova. Držala se ga je romantična avreola vojnega junaka, večnega upornika in pisateljskega asa. Ob njem je bila vedno kakšna lepa, mlada, divja mačka. Take figure med slovenskimi pisatelji ni bilo.«
Dušan Jovanović, režiser, dramatik,esejist
»Vitomil Zupan je bil celostna umetnina. Ilegalec, ki je slovenski jezik prelevil v platino. Levi sokol, ki je iskal ring, v katerem bi lahko divjal. Gladiator, ki je hotel prevzgojiti nacijo. Bil je pred časom, ki ga tako ali tako nikoli ni bilo. Če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Bral si ga lahko le na glas. Bil je kot popevka, ki jo zjutraj slišiš, potem pa ti ves dan ne gre iz glave.«
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, televizijski voditelj in publicist
______________________________________________________________________
Cene vstopnic:19, 17* EUR
* za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence