Zamaknjena je v cvetje mlada žena,
cel dan vesele rože ogleduje;
kje ljubi je, ji ne pove nobena,
zaman kraj rožnih gred bridko vzdihuje,
ki ve tolažbe gavtroža rumena,
ki proti njenim ustim se vzdiguje.
Verjemi, preden zvene cvetje zalo,
ti ljubega nazaj bo morje dalo.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora, uredila Ifigenija Simonović)
