Vsakih sto let
se morje zgane,
iz največjih globin
morski človek vstane.
Pogleda po zemlji,
če je čas,
da z zakladi ozaljša
njen obraz.
Zmerom zagleda
staro sebičnost,
obupan zamahne,
se vdre v nepremičnost.
Viharji takrat
ladjo bijo,
groza ljudem
uklepa telo.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora, druga knjiga, uredila Ifigenija Simonović)