Tisoči ta hip za zidi stojijo,
ognji gorijo v udrtih očeh,
stara kletev na ustih počiva,
sila živa se giba v ljudeh.
Glej vrste togih in nemih jetnikov,
zločincev-svetnikov, ki gledajo zid,
trupla ločijo plošče ledene,
skozi stene gre dušni vid.
Lovek ni našel mračne besede,
ki bi iz zmede rešila svet,
kletev iznašel je, strašno, gorečo,
ki jo žarečo zagnal ob led –
plošče ledene so se zganile,
temne sile kamen drobe,
še eno kletev te mračne ljubezni –
drogi železni se v kamnu krive,
pokajo vrata, z železom obita,
ključavnica zvita zleti iz trsak,
mrtvi in živi v sapi pomladni,
topli, nenadni zaplavajo v zrak.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora, Peta knjiga, uredila Ifigenija SImonović)
