Belgijci so uprizorili grozljivo zgodovinsko bitko, ki je spravila Napoleona na kolena
Francoski imperator Napoleon Bonaparte je v letih osvajalnih pohodov po Egiptu in Evropi vse do Moskve poveljeval na mnogih bitkah, a nobena si ni zaslužila tolikšne slave kot waterloo-jska od 15.do 18 junija leta 1815, čeprav je bil je bil na koncu poražen. Kraj z mnogimi spomeniki, muzeji in prireditvami je postal turistična meka, Napoleon pa super star. Ob dvestoletnici so Belgijci po treh letih dela, s šesttisoč nastopajočih v vlogi Francozov, Prusov, Angležev in s 40 milijoni evrov uprizorili veličastno in strah vzbujajočo zgodovinsko bitko z grmenjem topov, bobnov, pokanjem pušk, z dimom in topotanjem konjskih kopit po planoti, kjer je smrt pokosila 23.700 življenj, ranjenih pa je obležalo trikrat več. Mega spektakel, imitacija pekla, je bil vnaprej razprodan za vse tri predstave, vsakič s približno sto tisoč gledalcev. Otvoritev je počastilo nekaj kronanih glav, nekaj predsednikov, pomembnega Francoza pa od nikoder. Poraza pač ne slavijo, je bilo opravičilo.
Imperator na belem konju z vžgano črko N na trupu
Belgijci, predvsem francosko govoreči Waležani, sicer s pomočjo društva Napoleon, že vrsto let na 15. junij prirejajo bitko, a letošnja proslava je rekordna. Spektakel na »krvavi« planoti namreč spremljajo še druge prireditve: vse se vrtijo okrog Waterlooja, predvsem pa glavnega junaka, velikega vojskovodja, izredno pametnega, hkrati krutega, muhastega in čudaškega malega Korzičana, ki je postal veliki cesar Napoleon Bonaparte. V spektaklu ga igra človek, ki ga je natačno preučil, prebral veliko knjig o njemu tako, da mu je že podoben po noši, drži, načinu govorjenja, pozdravljanju, mimiki in celo frazah. »Manjka mi samo beli žrebec z vžgano črko N na trupu in kaka metresa povrhu, po kateri bi poimenoval konja,« se je Frank Samson, po poklicu odvetnik, pošalil v intervjuju za belgijsko izdajo Paris Match-a. Na predstavi namreč jezdi prav takšnega konja, kakršnega je nekoč imel rad Napoleon. Eno od kobil, tudi belo, je imenoval po poljski baronici Mariji Waleski, ljubici, ki mu je leta 1810 rodila sina Alexandra. Pred tem je imel sina Leona z eno od mnogih metres, zadnjega Charlesa Bonaparteja pa z drugo ženo Marie – Louiso Avstrijsko.
Živopisane uniforme in velikanski spomenik z levom, ki grozi Francozom
Pisana vojaška oblačila za predstavo so natančna kopija zgodovinskih, bojda vse do zadnjega gumba, barvnih odtenkov in ročno vezenih, tudi z zlato nitjo, našitkov na uniformah poveljnikov obeh bojujočih se strani. Takšna so tudi pokrivala z naravno perjanico, razne torbice iz goveje kože ali divjih živali, na primer jazbeca. V muzeju sem videla čelado nizozemskega vojaka, okrašeno z leopardovo kožo, saj so v bitki sodelovali tudi vojaki iz afriških kolonij. Vmes so bili celo ruski Kozaki, ki so se v času osvajanja Rusije pridružili Francozom. Nastopajočim so prepovedali nositi očala, ure,zapestnice, verižice in cigarete, ker teh reči vojaki nekoč niso nosili. Na predstavi, tako kot v resnici, so vojsko spremljale perice, strežnice in kurtizane, vse v zgodovinskih oblekah in pokrivalih. Velikanska množica obiskovalcev se je ves dan pred večerno predstavo na tribunah sprehajala po dolgih poljskih poteh med njivami in okrog petdeset metrov visokega, umetno narejenega griča z velikanskim spomenikom na vrhu, postavljenim deset let po bitki. Gre za ogromnega leva z grozeče odprtim gobcem, obrnjenim proti Franciji in s šapo na globusu. Na ta način predstavlja moč združenih sil proti Francozom in mir po Waterlooju. Lev je simbol zmage in te spremlja vsepovsod, kamorkoli se obrneš. Vojska, tako francoska kot pruska in angleška skupaj z nizozemsko je imela vsaka svoje obsežno platneno šotorišče, kako zanimivo, imenovano bivaki, daleč naokrog po travnikih. Tako so bili nastopajoči vojaki in konjeniki vse dneve proslavljanja na ogled radovednežem.
Sto neverjetnih dni Napoleonovega podviga
Po velikem porazu v Leipzigu so Francozi leta 1814 odstavili Napoleona in ga pregnali na otok Elbo, kjer je načrtoval maščevanje, ki naj bi ga spet postavilo na prestol. Kmalu je pobegnil in uspel spraviti skupaj kar sto tisoč vojakov in 22 tisoč konjenikov v slabih stotih dneh, namenjenih v Belgijo. Kaj takega, pravijo zgodovinarji, se nikomur na svetu ni posrečilo. Nasprotniki niso spali. Prusi so zbrali 116 tisoč mož in 10 tisoč konjenikov, Angleži so skupaj z Nizozemci poslali v Belgijo 68 tisoč vojakov. V zadnjih bitkah v Waterlooju so bile te vrste že močno razredčene v obrobnih spopadih. Tu je Napoleon stavil na poslednjo karto, s čemer je hotel dokazati, da je še vedno nepremagljiv. Bil je preveč zaverovan v svojo moč in podcenjeval je nasprotnike. Francoska vojska ni bila več tisto kot nekoč in kaos na bojni poljani, kakršnega so uprizorili na predstavi, je bil kar verodostojen.
Razmočena polja, Napoleon bolan in zadnjo noč še izdan
Najprej je nevihta pred bitko 15. Junija razmočila polja, tako je blato oviralo premikanje topov in pešakov, a to ni ustavilo bojev. Zmedo med Francozi pa je povzročila odsotnost vrhovnega vojskovodje Napoleona. Ta se je zvijal od bolečin, menda zaradi hudega vnetja hemeroidov. Zaprl se je v grad na robu mesta in tudi slišati ni hotel, kaj se dogaja na bojnih poljanah. Celo glavnega generala Grouichy-ja ni sprejel, da bi se pomenila o strategiji. Naslednji dan se je z muko spravil na svojega belega konja, a je pri tem nerodno padel, kar je prikazano na eni od slik v waterloojskem muzeju. Francozom je uspelo nagnati Pruse in vse je, kljub strahotnim izgubam, kazalo, tako so upali, da se jim bliža zmaga. A zvijačni angleški general Wellington jim je tretji dan oziroma noč pokazal roge. Nagovoril je Pruse, naj ne vržejo puške v koruzo in na veliko razočaranje Francozov se je ta vojska vrnila v »klavnico« stoletja. Najhujši udarec pa je Napoleon doživel od zamerljivega- najbrž tudi pametnega – generala Grouichyja, ki je kar 30 tsoč svojih mož namesto v boj z Angleži in Prusi popeljal domov v Pariz, kjer so ga sprjeli kot junaka, ki je rešil smrti in invalidnosti na tisoče vojakov. Napoleon je bil poražen, vržen s prestola in pregnan na oddaljenotok Sv. Heleno. Državo pa je njegova belgijska avantura stala težke milijone, saj so zmagovalci terjali visoko vojno odškodnino.
Kljub dobri francoski saniteti je bilo trpljenje ranjencev obupno
Na krvavih poljanah je ostalo 23.700 življenj, trikrat toliko ranjenih, pobitih konj niti niso mogli prešteti, ker so jih porabili za hrano, so povedali v enem od waterloojskih muzejev. Ob tem so povedali, da je bila francoska vojaška sanitetna služba zelo dobro organizirana in dokaj sodobna. Njihovo načelo je bilo, da je potrebno nuditi prvo pomoč ranjencem že na bojnem polju, preden so jih naložili v sanitetne vozove. Vojaški kirurgi so jih takoj, ko je bilo mogoče operirali, da se ne bi okužili. Največkrat so bile na vrsti amputacije. »Žal tedaj niso poznali anestezije. Uporabljali so derivat opija, a ga med vojno ni bilo mogoče dobiti, ker so ga iz Azije uvažali Angleži, sovražniki!,« so povedali v muzeju, nekoč cerkvi, kjer so razstavili medicinske pripomočke teh časov in slike. Povedali so še, da je največ vojakov v bitkah pokopala driska in razne okužbe. In še, da apno, s katerim so posipali bojišče ni dosti zaleglo.
In vendar imperator ni pustil za sabo le opustošenja
Belgijski časopisi so se na veliko razpisali o Napoleonu in izbrskali tudi dobro plat njegovega vladanja. Bil je nedvomno genijalen vojskovodja, a tudi pameten državnik. Vzor so mu bili stari Rimljani in znal je na pamet njihovo zakonodajo. Zagovarjal je enakost , uredil pravosodje, izdal zakone o državljanskih pravicah, v družinskem zakonu pa uvedel pravico do ločitve, saj se je tudi sam ločil od cesarice Josephine, ker ni mogla imeti otrok. Pariz je v njegovem času dobil prvi vodovod, poskrbljeno je bilo celo za odvoz smeti. Zakonsko je uredil tudi odnose med državo in katoliško cerkvijo. Ko je na sveti Heleni razmišljal o svojem življenju, si je domislil pisanje spominov in svoj pogled na svet. Narekoval jih je prijatelju grofu de Las Cases. Tako je ustvaril svojo posmrtno legendo oziroma knjigo, ki je postala best seller tedanje Evrope. Kmalu za tem je leta 1821 umrl, osamljen, bolan na samotnem otoku, izgubljenem v južnem Atalntiku. Zanimivo je, da tej obletnici v Franciji niso posvetili posebne pozornosti. Tudi spomenika si v samem Parizu Napoleon ni prislužil, razen v palači Invalide. Ampak Slovenci pa ga imamo sredi Ljubljane ob Križankah, saj so Ilirske province tedaj kar nekaj pridobile. Menda smo pri edinstveni v Evropi.
Na koncu naj dodam, kako so Belgiijci uspešno izkoristili to legendo in Waterloo v komercialne namene: pivo, vina, siri, likerji, čokolada, vsemogoči in nemogoči predmeti nosijo ta dva imena. In seveda nosijo dobiček.
