Moja spremljevalka si, s teboj govorim
vsak trenutek, v samoti.
Iz besed si,
ki prihajajo iz tišine,
in iz vodnjaka sna, v katerem se dušim
svoboden, dokler se ne zbudim.
Tvoja krepka roka
daje moč moji roki
in vodi pero,
ki na listu papirja riše svojo obalo.
Tvoj glas, tvoj odmev,
je odboj mojega glasu od stene
in v tvoji koži zrcala
vidim pogled tisoč Argosov
in svojega, v dolgih trenutkih.
Bežiš pred najrahlejšim šumom
in odhajaš, vidim,
skozi vrata knjige
ali skozi svilo stropa,
skozi deske tal
ali skozi strai zrcala
in me puščaš
brez utripa, brez glasu in brez obraza,
brez maske, kot golega človeka
sredi ulice, polne pogledov.
(Sodobna španskoameriška poezija, Cankarjeva založba, 1994)
