Gospodarsko razstavišče je letos v času od 10. do 13. septembra že četrtič gostilo izobraževalno sejemsko prireditev Otroški bazar. Jaz pa sem se odločila, da si bom del programa ogledala v družbi publike, ki so ji takšne prireditve namenjene. V soboto popoldne sem se torej odpravila na prizorišče dogodkov v spremstvu dveh štiriletnikov in njune mamice.
Prva informacija o prireditvi je prišla do mene z ustnim izročilom že nekaj mesecev pred otvoritvijo. Kasneje sem zasledila še najave in oglasna sporočila v medijih.
Manjši kot je otrok, več načrtovanja je potrebnega, ko se z njim odpravimo na pot. Večina staršev ima na zalogi več anekdot z družinskih izletov, rojstnodnevnih zabav ali otroških prireditev, ob katerih se ostali, ki še nimajo otrok, odlično zabavajo, včasih pa tudi sklenejo, da jih še nekaj časa ne bodo imeli. Bolj od samih prireditev na Otroškem bazarju me je zanimalo, če je prizorišče do obiskovalcev, torej otrok in staršev, prijazno. Še preden smo se vsi skupaj odločili za obisk, je bilo treba ugotoviti, kaj nam organizatorji prireditve pravzaprav ponujajo. Spored in vse ostale potrebne informacije so bile dostopne na ažurirani in pregledni spletni strani, ki so jo poživile tudi sprotne novičke iz posameznih prizorišč.
Okrog Gospodarskega razstavišča je sicer manj parkirnih prostorov kot okrog najnovejših nakupovalnih središč, vendar kljub temu nismo imeli težav. Iz avta smo se izkobacali v bližini Festivalne dvorane, v zavetju pred bližino prometne ceste in dovolj blizu prireditvenega prostora, da se otroške nožice niso utrudile, še preden so stopile na ploščad pred Gospodarskim razstaviščem.
Mlajši otroci s podobnih dogodkov odnesejo nekaj najmočnejših vtisov, ostale podrobnosti pa se ponavadi porazgubijo. Vseeno pa je pomembno, da jih večkrat peljemo na predstave in prireditve, da se navadijo na gnečo, hrup in druge ljudi. Na tak način jih naučimo tudi, da so pozorni na stvari okrog sebe, se zavedajo prisotnosti drugih ljudi oziroma otrok v njihovi bližini ter se navadijo tiho poslušati in spremljati dogodke na odru.
Najprej smo se ustavili ob živih eksponatih oziroma službenih psih, ki med ruševinami iščejo ponesrečence. Živi eksponati so bili zelo prijazni. Z varne distance smo si ogledali še policijske motorje in poslušali sireno. Pred predstavo s čarovnikom Grego je bilo še nekaj časa za spust po mini toboganu in kobacanje v hiški z žogicami. Po predstavi smo počasi prehodili celotno razstavišče in naredili še nekaj postankov.
Izbor aktivnosti na prizorišču je bil pester in raznolik, v aktivnostih pa so se našli otroci vseh starostnih skupin. Če bi bila starš malce starejšega otroka, dečka, bi ga s tesnobo v prsih odvlekla mimo adrenalinskega vrtiljaka na ploščadi, verjetno bi sledilo glasno pregovarjanje, na koncu pa bi bila prisiljena nekoliko popustiti in mu dovoliti plezanje po umetni steni.
Skoraj vsi razstavljalci so v svoj razstavni prostor vključili nekaj, kar je pritegnilo najmlajše obiskovalce, od ustvarjalnih delavnic do igrač, balonov in nalepk. Dogodek torej ni bil le paša za oči, temveč so bila pri našem doživetju udeležena vsa čutila in nekaj senzomotoričnih spretnosti.
Malo starejši otroci so se lahko udeležili tudi športnih aktivnosti, kar mi je bilo zelo všeč. Če lahko otroci sproščajo svojo energijo s fizično aktivnostjo, je ne bodo z uničevanjem oziroma razgrajanjem.
Čeprav smo med iskanjem stranišča naključno odkrili še previjalnico in tiho sobo, sem na razstavišču pogrešala miren kotiček za starše z manjšimi otroki, ki so s sabo pripeljali še kakšnega dojenčka. Kljub velikemu številu kratkohlačnikov gneča na straniščih ni bila prehuda, res pa je, da so mame z otroki okupirale tudi moško stranišče.
Pričakovala sem, da bo naša odprava dobre volje kakšno uro, potem pa se bodo pokazali prvi znaki utrujenosti in slabe volje. Najmlajša člana odprave sta moja pričakovanja presegla za dobro uro, kar je po moje najboljši dokaz, da je prireditev uspela. Naslednje leto pridemo spet.
