Kirurg Danijel Loredan Bešič je s kolegi prepričan, da so sedanji varčevalni ukrepi, ki jih napoveduje vlada, krivični, škodljivi, predvsem pa nepotrebni, saj bodo dolgoročno naredili več škode kot koristi. S somišljeniki predlaga povsem drugačen pristop k reševanju težav, saj je prepričan, da je rezerv v vseh oblikah še vedno dovolj, le poiskati jih je treba in ustrezno organizirati v vseh segmentih sistema.
Po mnenju skupine, ki je ustanovila iniciativo, je glavni problem kronična in huda netransparentnost pri porabi denarja, pa tudi postavljanje bolnika v ozadje in ne na prvo mesto, kamor sodi. "Apelirati želimo na kolege zdravnike, ki se nimajo časa ukvarjati s politiko, a želijo delati dobro in v prid bolnikov, da skupaj z nami odgovornim povedo, jasno in glasno, da stvari ne tečejo prav. Seveda je potrebna racionalizacija zdravstvenega sistema, racionalizirali pa ga bomo lahko le s konstruktivnim pogovorom in ne kar na pamet s 15-odstotnim znižanjem sredstev za vse: za material, storitve, plače. To bo obstoječi zdravstveni sistem uničilo.
Želimo vzpostaviti jasen in transparenten zdravstveni sistem, da bodo davkoplačevalci vedeli, kam gre njihov denar. Izpostavit želimo zavarovalniški sistem, ki je danes neustrezen, predvsem pa želimo od ministrstva in odgovornih, da se opredelijo, kaj zajema košarica, ki jo pacient z obstoječim zdravstvenimi sistemom dobi, kaj je tisto, kar jo presega, koliko bo bolnik plačeval, poleg tega pa želimo ločiti in jasno opredeliti, kaj je javni in kaj zasebni zdravstveni sistem."
Zelo ste jasni in kritični, javnost od vas veliko pričakuje. Kako nameravate urediti ta sistem, ki je velik in utečen?
Želimo spodbuditi kritično razmišljanje tudi pri drugih in želimo njihov odziv. Ta je v tem trenutku zelo velik. Zavedamo se, da imamo veliko odgovornost, saj vsi od nas pričakujejo konkretne rešitve. Smo realni in se zavedamo, da ad hoc rešitev ni. Oblikovati smo začeli delovno telo približno tridesetih zdravnikov, ki bomo v sodelovanju s pravniki, ekonomisti, zavarovalniškimi strokovnjaki in še s kom počasi sestavili konkretne predloge za izboljšave. Najprej se bomo lotili strokovnega dela zdravnikov. Urediti želimo razmere na primarni zdravstveni ravni in ustvariti pogoje, da pri mladih diplomantih vzbudimo zanimanje za delo družinskega zdravnika. Urediti moramo delovne pogoje, stimulacije pri plačah, organizacijo dela. Ko bomo uredili primarno raven, bomo oblikovali predloge za sekundarno oziroma bolnišnično, na koncu pa še jasno opredelili, kaj je ustanova najvišje, terciarne ravni, koliko jo pri nas potrebujemo, katere so dejavnosti, ki jih zdaj opravljata oba klinična centra, in kaj od njunih dejavnosti bi lahko sodilo v okvir sekundarnega zdravstva. Eden od ciljev je tudi doseči, da bodo vsi posegi, ki jih opravljajo v bolnišnicah, ovrednoteni enako, ne glede na to, v kateri ustanovi so opravljeni. Poseg na kili, denimo, mora biti ovrednoten enako, če je opravljen v Izoli ali v Ljubljani. Transplantacija jeter, logično, mora biti ovrednotena bistveno višje kot operacija kile in ne bi se smelo zgoditi (kot se dogaja zdaj), da se denar od operacij, ki so na UKC-jih bolje plačane kot iste operacije v drugih bolnišnicah, pretoči v druge, zahtevnejše posege, zato ker so ti premalo ovrednoteni in plačani.
Omenjate tudi ločitev javnih in zasebnih, samoplačniških ambulant.
Želimo postaviti jasno ločnico med delom v javnem zavodu in delom v samoplačniški ambulanti. Zagotovo samoplačniške ambulante ne smejo predstavljati bližnjic in obvozov za to, kako čim prej priti na operacijsko mizo v okviru javnega zdravstvenega sistema. Sočasno z delitvijo na javno in zasebno želimo opozoriti državo tudi na zavarovalniški sistem, ki bi ga bilo treba čim prej modificirati. Model mora vsekakor temeljiti na socialnem partnerstvu. Mislimo, da moramo ob državni imeti še nekaj zasebnih zdravstvenih zavarovalnic, država pa mora prej jasno določiti, kaj obsega osnovna zdravstvena košarica. Želimo si tudi, da končno določimo standarde za medicinski material, načine njegovega naročanja, kaj je potrebno za posamezen poseg in storitev. S tem bi vendarle dobili jasen in pregleden sistem, končno bi vedeli, kolikšni so stroški dela po ambulantah in bolnicah, koliko stane posamezna operacija in tudi bolniki bi vedeli, kam gre njihov denar.
Bi tako končno tudi ugotovili, kje se denar izgublja?
Nihče natančno ne ve, koliko zdravstvenega denarja sploh imamo, saj naštetih stvari nimamo standardiziranih; zato zdaj nihče natančno ne ve, koliko denarja gre za plače in kam se denar izgubi. Prav zaradi tega je treba najprej narediti natančno analizo, zasnovati košarico storitev, ki jih plača osnovno zdravstveno zavarovanje, šele nato bomo lahko rekli: denar imamo za to in to, za drugo pa ne. Zagotovo danes v tem sistemu denarja ni za vse storitve. Dejstvo je, in to bolniki še kako občutijo na svoji koži, da brezplačnega zdravstva tako rekoč ni več. Ko vstopiš v javni zdravstveni sistem, se takoj srečaš s čakalnimi dobami. In kaj naredi vsak bolnik? Začne iskati bližnjice in pripravljen je dati vse, kar ima, da bi čim prej prišel do posega. Obvoze pogosto iščemo v polkoncesijskih in samoplačniških ambulantah, preko katerih skušamo čim prej vstopiti v javni zdravstveni sistem. Trenutno imamo sivo cono, kjer se je zasebni zdravstveni sistem inkorporiral v javnozdravstvenega in kjer isti zdravstveni delavci delajo dopoldne v enem, popoldne pa v drugem sistemu. In dokler je tako, je zelo težko doreči, ali je denarja dovolj ali ne. To bomo vedeli šele, ko bomo imeli jasna pravila igre. Seveda pa moramo za to ponuditi določeno alternativo, bodisi v obliki novega modela koncesijskega dela bodisi v obliki zasebnih klinik, kjer zdravstveni delavci izstopijo iz javnega zdravstva in delajo v zasebnem, njihove storitve pa plačuje zavarovalnica iz dodatnega zavarovanja in niso del javnozdravstvene košarice.
Kritični ste tudi do kolegov, pozivate jih k spremembam, ki naj jih naredijo pri sebi.
Če želimo korektnost, potem je prav, da si tudi zdravniki nalijemo čistega vina in uredimo stvari pri sebi. To pomeni, da določimo pristojnosti splošnega zdravnika, specialista in klinika na terciarni ravni. Te pristojnosti se danes močno mešajo. Zdaj pošiljamo bolnike od vrat do vrat, ne da bi odgovarjali za svoje pristojnosti. Še druga žalostna plat te naše ureditve je, da do zdaj še nihče ni povedal, ali zdravniki v javnem zdravstvu lahko imamo svoj s.p., koga moramo zaprositi za dovoljenje za delo, kdo ga izdaja, in če ga imamo, ali se moramo v formalni pravni delovni organizaciji tudi zaposliti. Danes je na tem področju velik nered. Najkrajšo potegne zdaj zdravnik, ki dela po podjemni pogodbi, odvaja davek in dohodnino ter denar od pacientov tudi vrača nazaj v zdravstveno blagajno, medtem ko je pri oblikah dela, ki jih predstavljajo s.p. in d.o.o., veliko prostora za zlorabe. Naloga vseh, ki sodelujemo, je, da se do tega končno opredelimo in jasno postavimo, kaj lahko delajo kateri zdravniki in pod kakšnimi pogoji. Zdaj v bolnišnici ni mogoče opravljati samoplačniških storitev. Najlažje bi bilo določiti kvoto operacij ali drugih posegov in storitev; če jih zdravnik opravi in je pritisk bolnikov na njegovo ambulanto velik, pa naj mu bo omogočeno še popoldansko delo, za katerega naj bolniki plačajo v celoti. Bolnišnica bi zadržala en del, ekipa drugega, vsi odvedejo davek. Tako to poteka v tujini, zakaj ne bi moglo še pri nas?
Kako so se na vašo pobudo odzvali zasebniki?
Najprej so nas opozorili, da se moramo opredeliti do koncesionarjev. Naša opredelitev je jasna. Koncesionarji so del javnozdravstvene mreže. Tudi zasebniki se želijo vključiti v reševanje situacije, želijo jasna pravila igre vseh udeleženih ter strokovni nadzor. V obstoječih razmerah ga namreč ni. Kdo denimo nadzira strokovno delo v samoplačniških ambulantah? To ni jasno.
Podprla sta vas tudi oba zdravniška sindikata.
Tako je. S svojo pobudo nikakor ne želimo vnašati razdora v zdravniške vrste, temveč jih, nasprotno, združiti, da naredimo korak naprej in skupaj ustvarimo sprejemljiv dokument in potrebne spremembe.
Kako nameravate najti skupni jezik s političnimi odločevalci?
Takoj ko bomo imeli narejen svoj program, bomo stopili v stik z ministrom. Upamo, da bo mogoč konstruktiven pogovor in da bomo našli neko srednjo pot. Zagotovo ni dobro, da kar počez odrežemo in varčujemo brez razmisleka in poprejšnje natančne analize, kje zdaj porabljamo in izgubljamo denar, kje ta ostaja, kam gre in zakaj. V mislih moramo imeti tudi najšibkejše člene v zdravstvu, saj tega ne gradimo le zdravniki. Natančno moramo definirati, koliko kadra potrebujemo iz medicinskih vrst in koliko iz nemedicinskih. Razvijati moramo tudi marketinške pristope, prerazporejati osebje. Najlaže je preprosto odvzeti 15 odstotkov plače, češ da bomo tako privarčevali. Za nekoga, ki ima že danes dohodek v višini 600 evrov, je 15 odstotkov nižja plača katastrofa.
Kakšno vlogo lahko pri vaši pobudi zavzame javnost?
Najpomembnejši je ta hip premik v naših glavah. Zavedati se moramo, da zdravje stane in ni več zastonj, zato ga je treba varovati in nanj paziti vse od malih nog naprej. Svoje otroke moramo vzgajati v duhu zdravega načina življenja. Vsi uporabniki zdravstvenih storitev morajo narediti več na preventivni ravni, hkrati pa se morajo zavedati, da smo prišli v čas, ko vse storitve ne bodo več zastonj. Če bomo to vedeli danes, bomo začeli varčevati za svoje zdravje, da bomo čez 30 let dobili ustrezno oskrbo v domu za upokojence. Ali pa bomo hitreje prišli do operativnega posega, če ga bomo potrebovali. A to mora biti jasno zapisano.
Več na iniciativa-zdravnikov.si.
Vir: www.viva.si
