Zakaj pišemo in se izražamo?

0
187
Zakaj pišemo in se izražamo?
Delavnice kreativnega pisanja
Polona Wallas
Marsikdo med nami se spominja pisanja domišljijskih spisov iz osnovne šole, pri tem pa v sebi nosi grenak priokus. Pisanje v šoli se je mnogim priskutilo v tolikšni meri, da se kasneje nismo več lotevali izražanja v pisani besedi. Pa vendar je pisanje veščina, ki se jo da naučiti na najrazličnejše načine. Med drugim tudi z obiskom delavnic kreativnega pisanja in ne glede na življenjsko obdobje v katerem trenutno smo.
S pojavom množičnih medijev, predvsem pa z novimi oblikami komuniciranja z ljudmi, je porast besedil z dodano sporočilnostjo in s tem tudi vrednostjo, naraslo. Če je nekdaj veljalo, da so samo množični mediji tisti, ki beležijo našo realnost in življenje, so Instagram, blogi, Facebook, LinkedIn in spletne strani v zadnjem obdobju nadomestili profesionalne kanale in odprli novo pot kreativnemu izražanju – ne samo za profesionalce, temveč za vse!
V zadnjem času je v Sloveniji na voljo kar nekaj delavnic kreativnega pisanja, delavnic, ki spodbujajo ustvarjalce in amaterske literate, da se še dodatno izmojstrijo v pisani besedi, morda žanrsko opredelijo in celo kaj izdajo. Največji generator delavnic je zagotovo Javni sklad za kulturno dejavnost (JSKD), kjer spodbujajo amatersko dejavnost in najrazličnejše generacije pozivajo k sodelovanju. Nato obstajajo delavnice, ki jih organizira LUD literatura (kratka zgodba, poezija in kritika), številni posamezniki, avtorji ter spletni tečaji. Nedavno je delavnico pisanja zagnala tudi ena izmed največjih založb v Sloveniji, kar kaže na interes po pridobivanju novih in svežih tekstov. Delavnice so namreč dober pospeševalnik tako žanrske literature kot iskanja novih talentov, namenjene pa so tudi negovanju pisane besede med starejšimi.
V tujini imajo kreativne delavnice dober trženjski kapital. Že kratek spletni pregled pokaže, da obstajajo najrazličnejši tečaji, mentorski programi, spletni programi ter programi z destinacijo (kamor se umaknete in se povsem posvetite pisanju), kjer se lahko vsakdo nauči pisanja oz. ga izpopolni.
Kako poteka delo v kreativnih delavnicah pri nas?
V zadnjem desetletju sem obiskovala najrazličnejše formate delavnic pisanja. To mi je pomagalo izčistiti svoj izraz, predvsem pa sem dobila hvaležno publiko, ki je brala moja prva literarna besedila.
Predvsem bi se rada zahvalila vsem, ki vodijo delavnice, kajti oni so tisti, ki berejo amaterske tekste, jih analizirajo in podajajo napotke za naprej. Mentor ali mentorica mora imeti dovolj izkušenj v publiciranju, predvsem pa mora biti strokovno usposobljen(a). Profesionalen odnos je tu predpogoj, saj so delavnice kreativnega pisanje prostor združevanj in tudi intimnosti. Med udeleženci se namreč splete poseben odnos, morda celo prijateljstva, skupna točka pa je nič drugega kot ljubezen do literature in ustvarjanja.
V letu 20222 sem obiskovala dve delavnici Gabriele Babnik Ouattara, ki sta potekali pod okriljem JSKD. V okviru delavnic sem prebrala več kot 46 knjig in napisala za okoli 6 avtorskih pol tekstov, refleksij, kratkih zgodb in drugih besedil. Nekatere izmed njih sem objavila na spletnih portalih, dve literarizirani reportaži pa v revialni izdaji. Kombinacija srečevanj na 14 dni je svojevrsten eksperiment in zanj je potrebno imeti kondicijo. Vsako srečanje predvideva branje predlagane knjige in pisanje daljšega teksta. Mentorica tekste prebere, poda komentarje in komentira močne strani avtorja. Analiza je poglobljena, predvsem pa je mogoče čutiti globoko spoštovanje do napisanega. Amatersko

2 / 2
pisanje težje ločuje realno od fiktivnega, velikokrat pišemo o tem, kaj se nam v resnici dogaja, domišljijski aparat se nam šele vklaplja in formira, zato je občutljivost do tekstov na mestu. Mentorica spodbuja udeležence delavnic k pisanju daljših tekstov, razpiranju,  natančnejšemu opisovanju likov ter nas opogumlja na mestih, kjer čuti, da se piske in pisci morda skrivamo ali česa izogibamo. Še zlasti mlajše pisateljice potrebujejo veliko spodbude; občutek, da bo nekdo bral njihovo delo, je za marsikatero med njimi veliko breme. Kajti pisanje je razgaljanje svoje lastne osebnosti, samega sebe, nekaj, kar je v slovenskem prostoru (javnem ali intimnem) lahko podvrženo kaznovanju ali smešenju. Največkrat se ob tem pojavi občutek sramu, ki ga mentorica skuša premoščati z opogumljanjem in spodbujanjem. Druženja so skupna v prostorih JSKD (čudovita knjižnica T. Šalamuna), oddaljene tečajnice pa se priklopijo virtualno. Na koncu sledi javno branje, ki daje potrditev večmesečnemu delu na področju literature.
Spodbujanje branja, pisanja, izražanja ima marsikatere pozitivne učinke in prav je, da so takšne delavnice na voljo vsem, ki jih ustvarjanje zanima. Pisanje je veščina, ki ne samo, da se jo da naučiti, temveč jo je potrebno negovati in razvijati. Skupaj s tem pa se razvijajo tudi naša izražanja in raznovrstnost besedil, kar bogati našo družbo, saj razkriva tudi tisto, kar profesionalnim literatom in literatkam (včasih) ostane prikrito.
https://www.jskd.si/literatura/izobrazevanje/uvod_izobrazevanje_literatura.htm