Ko je januarja 1860 francoski naturalist in raziskovalec Henri Mouhot v džungli severozahodne Kambodže zagledal veličastne ruševine Angkorja, je bil očaran in navdušen. Primerjal jih je z velikimi dosežki drugih starih civilizacij, Egipta, Rima, Grčije in Bližnjega Vzhoda. Svoje navdušenje je opisal v knjigi, ki je izšla posthumno in zahodnemu svetu prvič podrobno predstavila ostaline te »izgubljene civilizacije« iz Jugovzhodne Azije.
Vendar Mouhot ni bil prvi Evropejec, ki je videl ruševine, saj so jih že v 16. stoletju opisali portugalski jezuiti, le nekaj let pred njim pa jih je obiskal tudi njegov rojak, misijonar Charles Bouillevaux. Angkor tudi ni bil nikoli zares »izgubljen«, saj so tamkajšnji domačini dobro poznali ruševine in jih častili. Vseeno pa je bil Mouhotov obisk prelomnica za Angkor, saj so mu sledili številni arheologi in zgodovinarji, ki so z gostim rastjem preraščene ostanke templjev in palač podrobno raziskali in restavrirali ter vrnili Angkorju del nekdanjega sijaja. Danes je bivša prestolnica kmerskega imperija ena od najbolj obiskanih turističnih atrakcij na svetu, največ pozornosti med vsemi tamkajšnjimi templji pa upravičeno pripada največji stavbi, ki je bila kdaj zgrajena v religiozne namene, Angkor watu.
Angkor wat je grandiozen v vseh pogledih. Zanj so porabili ravno toliko kamenja (5 milijonov ton) kot za Keopsovo piramido v Gizah. Celoten kompleks, ki se razteza na dvesto hektarih, na vseh straneh obkroža širok vodni kanal. Sam tempelj je ograjen z zidom iz laterita, ki meri 1025 m v dolžino in 802 m v širino. Znotraj te ograde, na sredini kamnite terase, ki meri 332 x 248 m, stoji glavna stavba. Na vrhu piramide je pet stolpov, ki simbolizirajo mitološko prebivališče hindujskih bogov, goro Meru. Za razliko od večine kmerskih templjev je Angkor wat obrnjen proti zahodu in ne vzhodu, to pa verjetno zato, ker je bil posvečen Višnuju (in ne Šivi kot večina ostalih). Zahod je namreč v indijski mitologiji stran neba, povezana z Višnujem. Manj verjetna teorija pa pravi, da je tako obrnjen zato, ker je bil zamišljen kot mavzolej za kralja, ki ga je dal zgraditi, Suryavarmana II.
Suryavarman II., eden največjih kmerskih vladarjev, je bil na oblasti več kot trideset let. Prestola se je polastil leta 1113, v kriznih in nemirnih časih, ko je bila država šibka. V državljanski vojni je porazil vojsko svojega starega strica Dharanindravarmana, ki je vladal z mehko roko, kar je povzročilo drobljenje ozemlja. Takoj po prevzemu oblasti se je lotil ponovne združitve imperija, vojaških pohodov proti sovražnemu kraljestvu Čampa in velikih gradbenih projektov, od katerih je bil seveda najslavnejši in najveličastnejši Angkor wat.
Točna letnica smrti Suryavarmana ni znana, umrl je med leti 1145 in 1150. Angkor wat v času njegove smrti ni bil dokončan in ker se je zaradi boja za oblast med njegovimi nasledniki država spet znašla v težkih časih, je tako tudi ostalo. Šele v 16. stoletju so na zadnji strani notranjega zidu dodali poslednje reliefe, ki pa so neprimerno nižje kakovosti kot reliefi iz 12. stoletja, ki krasijo sprednjo in obe vzporedni strani notranjega zidu. Ti reliefi prikazujejo motive iz hindujske mitologije in prizore zgodovinskih bojev med Kmeri in kraljestvom Čampa. Na južnem zidu je tudi čudovit portret samega Suryavarmana med kraljevsko procesijo. Poleg čudovitih reliefov tempelj krasijo še neštete izklesane podobe apsar, čudovitih nebeških nimf iz hindujske mitologije, ki obiskovalca opazujejo z vseh sten in stebrov notranjih galerij.
Angkor wat je brez dvoma eden največjih arhitekturnih in umetniških dosežkov v zgodovini človeštva. Krasi ga posrečena mešanica grandioznosti in miline ter popolna simetrija, ki spominja na arhitekturo klasične Grčije. Poleg tega pa ta čudoviti tempelj nazorno pokaže, kako kratkovidna in omejena je evrocentrična podoba zgodovine. V času, ko je bila Zahodna Evropa polna nepomembnih fevdalnih državic, ki so se zaradi masovne verske histerije spuščale v nesmiselne vojne proti precej bolj civiliziranim Arabcem, je bila Kambodža središče velikega imperija, kateremu so vladali vsemogočni kralji-bogovi, ki so gradili veličastne pozlačene templje in palače v srcu džungle.
