Maja Drolec: Mnenje o pesniški zbirki Vladimire Rejc; Mehka tema
Nežni slikarski utrinki
Likovna oprema; Ida Zupan
Kulturni center Maribor, 2024
Vladimira Rejc, pesnica, literarna publicistka in urednica, je soavtorica zbornika Pogovori o drogah (Reprostudio S, 1996), pesniške zbirke Žepno ogledalce (Založba Urbar Agart, 1997), ki je bila nominirana za nagrado prvenec. Leta 2006 je pri Založbi Mladinska knjiga izšla njena zbirka pesmi Razgaljena bližina. V knjigi Čarovnija pisanja – portreti slovenskih književnikov (Študentska založba, 2005; 1. ponatis, 2007) je predstavitev literatov izbrane sodobne slovenske proze in poezije. Zbirka pesmi Potovanje nemih obrazov (Založba Mavrica in Garbounique, 2007), je v španskem jeziku El camino de los rostros silenciosov, v prevodu Ree Novak izšlo v Madridu, pri Založbi Slovento (2008). Dr. Irena Novak Popov je poezijo Vladimire Rejc uvrstila v Antologijo slovenskih pesnic 3; (Založba Tuma, 2007). Leta 2009 je pri milanski založbi LietoColle izšla dvojezična knjiga izbranih pesmi Vicinanza Denudada / Razgaljena bližina. Za prevod v italijanski jezik je poskrbela Jolka Milič. Vladimira Rejc je bila za to zbirko pesmi nagrajena na Mednarodnem natečaju za poezijo mesta Salo. Od leta 2008 Vladimira Rejc vodi Zavod za kulturno in publicistično ustvarjalnost Vladimire Rejc in je glavna in odgovorna urednica spletne revije Ventilator besed, poleg tega je tudi aktivna članica Društva slovenskih pisateljev. Njeno področje dela obsega literarno ustvarjanje, uredniško delo in organizacijo v kulturi.
V letu 2024 je pri Kulturnem centru Maribor izšla njena pesniška zbirka z naslovom Poetični slikarski utrinki v sodelovanju z mlado fotografinjo, avtoričino hčerjo, Ido Zupan. 50 kratkih pesmi spremljajo fotografije; barvne in črno-bele, ki ustavljajo čas s poglabljanjem občutkov, hrepenenjem in odtenki nostalgije. To so pesmi, stkane iz ljubezni, pogrešanja, dotikov, veselja in upanja. Izražajo moč, ki izpodriva krhkost. Čeprav so pesmi kratke, so jasno zarisane, motiv je lepo podan. Misli se vrstijo kot življenjska zgodba. Čas najlepšega dogajanja je v pomladi, mnogi celo življenje hrepenimo po pomladi – času ljubezni -, a ljubezni, tiste nepozabne, marsikdo ne doživi nikoli. Prvoosebna izpovedovalka je imela srečo, ker v življenju doživi to izkušnjo topline, ko pravega objema ne zmoti niti dež. Vse najlepše se dogaja na obali, ob morju, kjer svetilnik usmerja ladje in življenje, seveda je resnost trenutka prenesena tudi v staro vilo, kjer se rojevajo novi in novi spomini.
Ljubezen in samoto, dotik in smrt, upanje, skrivnostno hrepenenje je raziskovala Vladka že v svojih prejšnjih zbirkah pesmi: Razgaljena bližina in Potovanje nemih obrazov.
Njena govorica – poezija Vladimire Rejc – je, kot slikanje s slikarsko paleto mavričnih barv, kot pravljično doživljanje praprotno nežnega sveta, sveta miline. Elokvenca, ki z izpovednostjo pokaže na obdobje celjenja tisočerih ran, ki jih pesnica zaceli, a ostane pogrešanje, subtilno valovanje, prepletanje narave, formuliranja besed, postopkov ubesedovanja, smisli so zgneteni ob fotografiji, da nastajajo fotopesmi. Verz za verzom nastane usedlina v trenutke, ki so prešli, in jih ne bo več nazaj, ostaja pa fotografija kot ustavljen čas. Avtorica pričakuje spremembe v življenju, uvid v zapolnjeno praznino, premišljuje, se išče v samoti, v objemu in ljubezni do ljubljene osebe. Njo, – ki je odšla, a še vedno živi v mislih s pesnico, vsakodnevno -, zato je na koncu pomirjena, ker ceni lepoto molka, hvaležna je za doživeto ljubezen, to največjo, čudovito življenjsko izkušnjo.
V spominih in s pomočjo starih fotografij se vrača, z otožnostjo …
Vrača se v otroštvo, v pravljična jutra, mladostne zaljubljenosti, ki imajo modre oči. Zdaj bi rada ustavila čas mavričnega razkošja in se dotaknila ljubega obraza. Pogrešanje je neizmerno. Svojo željo po bližini poteši s pisanjem stihov, ki so rahlo skrivnostni s prepletanjem narave, osebno izpovedni, mehki kot dotik metulja, kot strasten objem. V dobri veri, da se z ljubljeno osebo spet srečata nekoč, do tedaj pa bo živela z drobnimi trenutki sreče, s pomladnim razkošjem, ko bo pripovedovala o cvetovih najlepših barv. Obiskovala jo bo v sanjah, med dežnimi kapljami na morski obali ali v stari vili, v predmetih, v knjigah in zgodbah. Nekatere besede bodo sicer ostale neizrečene, a zapisane besede so prodorne, jasno zveneče in večne.
V zadnji pesmi z naslovom Čas pesnica povzame življenje od otroštva skozi izkušnje, do odraslosti, ko pride do umanjkanja časa in razočaranja zaradi izgube, ko ji ostajajo le spomini na preteklost.
Poezija Vladimire Rejc je tenkočutna, zna se poglobiti v čas, ga razumeti in se spominjati ugaslih trenutkov. V verzih, postopkih ubesedovanja, ki je gosto stkano in ubesedeno jedrnato, obogateno s sliko, se posmehuje času, ko se vse spreminja, veje optimizem in sporočilo, da je sreča v majhnih stvareh. Sposobnost pesmi osvobaja s pravilnim razporejanjem besed, s prefinjenim občutkom za čas, glas o tem, kaj nam dela življenje in kaj mi delamo njemu. Lepi pozdravi poezije z globokimi usedlinami.
