Mančina zgodba
Manca je odraščala v izrazito krščanski družini. V njej so prevladovali površinski odnosi, zaradi česar ni občutila bližine. Prevladovalo je stališče, da je vse dobro zgolj znotraj družine, zunanji svet pa je nepredvidljiv, zato česar ne sme biti iskrena in odprta ter se z nikomer zbližati. Zdaj ji je 35 let, k terapevtu pa je prišla, ker se zaveda, da ima težave z odnosi. Čeprav ve, da so na svetu tudi dobri ljudje, ki so vredni zaupanja, svoje nezaupljivosti nikakor ne more preseči. Ker ne zna oceniti, kdo je vreden zaupanja in kdo ne, se vsakič umakne in ne more vzpostavljati odnosov. Tako v poslovnih kot v intimnih odnosih se čuti prikrajšana, vse to pa zelo siromaši njeno življenje.
Manca v otroštvu nikoli ni doživela, da bi jo starši sprejemali takšno, kakršna je. Namesto da bi ji pokazali, da nekatera njena ravnanja niso dobra, da pa to ne velja zanjo kot osebo, so ji starši vsakič, ko je naredila napako, govorili, da ni dobra in se do nje psihološko ogradili.
Tako se je naučila, da je sestavljena iz dveh delov: tistega, ki ga imajo starši radi in ga sprejemajo, ter drugega, ki ga ne sprejemajo. Zato se je zelo trudila kazati le tisti del sebe, ki bi drugim ugajal, del, ki bi jih utegnil razočarati in zaradi katerega bi jo utegnili zavrniti, pa je prikrivala. To je bilo jedro Mančinega strahu pred bližino. Vedela je, da se ji ljudje želijo približati, ker jim kaže svoj dobri del. Bala se je, da bi, če bi jim pustila blizu, utegnili spoznati, da ni takšna, kot se jim predstavlja. Zato se je vse svoje odraslo življenje izogibala bližine. Pri njenih maloštevilnih partnerskih odnosih je šlo zgolj za poskuse vzpostavljanja bližine.
Na drugi strani je družina Manco pretirano ščitila. Starši so ji govorili, da ljudem ne gre zaupati, saj jo bodo preslepili in jo prizadeli. Opominjali so jo, da se v velikem zunanjem svetu dogajajo pretežno slabe stvari. Obenem so ji dopovedovali, da je naivna in da jih mora ubogati. Posledično se je Manca odmikala od drugih, celo od sošolcev v osnovni šoli, še bolj pa od tistih na srednji šoli in na fakulteti. Ker ni obiskovala vrtca, saj jo je čuvala babica, ji zaradi pretirane razdalje, ki jo je ustvarjala do vrstnikov, ni uspelo razviti pomembnih socialnih veščin, ki se jih spontano naučimo med igro z drugimi otroci.
V družini se učimo, kakšno stališče zavzeti do neznanih ljudi. Slovenski starši svoje otroke pogosto učijo, da so drugi ljudje vir kritike. Če mati otroku nenehno ponavlja: "Pazi, kako se obnašaš – kaj bodo o nas rekli drugi", mu s tem pošilja sporočilo, da so drugi nenehno na preži, da v resnici ne počnejo drugega, kot da ocenjujejo in kritizirajo. Zato se otrok sčasoma začne bati neznancev in njihove kritike. Ne doživlja jih kot ljudi, ki bodo njegove napake dobronamerno razumeli in mu jih tudi oprostili, marveč kot rahlo sovražno nastrojene ljudi, ki si bodo vsako njeno napako razlagali zlonamerno.
Posledica takšnega stališča je velika čustvena razdalja do neznancev. Kadar se znajde v javnosti, tak človek noče pritegovati pozornosti in se izogiba izpostavljanju, saj noče pritegniti kritičnih pogledov anonimne in sovražno razpoložene javnosti, ki ga obdaja. Značilna psihološka maska takih ljudi je nevpadljivost; tak človek se skuša zliti z ozadjem, podobno kot nekatere živali, ki uporabljajo mimikrijo, da bi se izognile plenilcem.
Ko je Manca dojela, da ji bo življenje minilo v nekakšnem družbenem avtizmu, se je odločila za psihoterapijo. Skupaj s psihoterapevtom bosta predelovala podobo, ki jo ima o sebi, pa tudi njena prepričanja o drugih ljudeh. Na priporočilo terapevta se je vključila v trening socialnih veščin, ki poteka v okviru enoletnega specializiranega programa. Po večmesečnem delu v individualni terapiji Manca meni, da je pripravljena, da se jeseni pridruži skupinski terapiji, s katero bo hitreje reševala svoje težave. Jeseni se bo začela ukvarjati tudi z asertivnim treningom, ki jo bo naučil, kako se v nekaterih socialnih situacijah postaviti zase. Njen napredek je velik, odločnost, da bo spremenila svoja stališča, pa zelo močna.
Vir: www.viva.si
