Razkošna kulturna četrt namesto tovarne porcelana in skrivnosti podzemnih vinskih kleti
V Peči (Pecs) že od Rimljanov naprej tako čislajo vino, da so vinsko trto v dvanajstem stoletju vklesali v stebre veličastne katedrale, v času avstroogrske cesarice Marije Terezije pa z njo okrasili mestni grb kot kraj grozdja in vina. Zato je podzemlje preluknjano v dolžini 5o kilometrov. Ti tuneli so polni skrivnosti: pred kratkim so odkrili zazidan hodnik, ki je nekdaj povezoval škofijsko klet s kletjo ženskega samostana! Vinarji ob vinski cesti zunaj mesta pa tekmujejo med seboj, kdo bo naredil lepšo klet. Zastavonoša je družina Bock, kajti podzemni prostor za degustacijo vin spominja na cerkev. Ob vstopu ti zastane dih pa ne veš, ali bi se prekrižal ali zagrabil prvo čašo vina, da poplakneš začudenje. Čudiš pa se tudi kulturni četrti Zsolnay na mestu opuščenih tovarniških prostorov, kjer so 150 let izdelovali porcelan,opeko in keramiko na robu mesta Pecs-Peč.
Tisoč let katedrale in prav toliko njenih skrivnosti
Mesto Peč ni dobilo imena po vinogradih, ki prekrivajo znatni del te panonske pokrajine, temveč je ime nekaka izpeljanka številke pet v slovanskih jezikih, kolikor je bilo nekdaj cerkva v tem kraju. Mošeje –dve sta ohranjeni – niso štete, a so del zgodovine iz časov Otomanskega cesarstva. Najbolj veličastna je katedrala na griču sredi starega mesta, ki je na seznamu svetovne kulturne dediščine UNESCO-a . Njeni temelji segajo tisoč let nazaj. Znana je predvsem po sinjih freskah v notranjosti in v kamnu izklesanih motivih iz življenja ljudi v srednjem veku ob stopnišču v starodavno kripto, eno največjih v tedanjem obdobju. Ob tej razkošni cerkvi je sedež nadškofije, ki je nekdaj posedovala bogato založeno vinsko klet globoko pod zemljo. Ni čudno, da katedralo krasijo tudi povsem posvetni motivi grozdja in vinske trte na kamnitih stebrih, saj je trta tedanjemu višjemu duhovniškemu sloju nudila božansko pijačo, kakor so rekli vinu. A srkali ga niso le pri mašah, ampak tudi v prostorih, skritih pred očmi faranov.
To vedo povedati v Hiši šampanjca ob vznožju katedrale, ki stoletje in pol uporablja del škofovskih kleti. Nedavno so v eni od kleti, ki so celo dvonadstropne, odkrili dvoje zazidanih vrat za starimi sodi. Ko so jih odprli, so zelo presenečeni ugotovili, da gre za skrivno povezavo škofovske kleti s kletjo nunskega samostana. Torej, razkrili so ljubezensko gnezdo duhovnikov in nun globoko pod zemljo, kjer pregrešnost ni bila kaznovana. Svetili so si s svečami, zrak pa pridobivali s skrivnimi zračniki s površja. No, z vinom pa so si začinili razpoloženje!
Kulturna prestolnica s pečatom okrasne keramike
Pred našim Mariborom je bil Peč evropska prestolnica kulture, ki si je na ta račun pridobila vrsto novih zgradb, vendar vseh ni pravočasno dokončala. Tako je bilo s Zsolnay kulturno četrtjo, ki so jo na zvijačen način obnovili v tolikšni meri, da jim EU ni mogla odtegniti darovanega denarja zanjo. Gre za ogromno, pet in pol hektarov veliko površino nekdanje tovarne opeke, dekorativne keramike in porcelana z 2500 delavci, znane v tujini, ki je koncem prejšnjega stoletja propadla in danes zaposluje le še desetino nekdaj zaposlenih. Tu je zdaj prostor za vsakovrstne kulturne ustanove, prireditve, hotel, restavracije, vinske bare, del umetniške akademije. Vse pa je zaznamovano s keramiko v Zsolnay slogu, družine, ki je posedovala tovarno, a ob denacionalizaciji ji niso ničesar vrnili, češ, da gre za kulturni nacionalni interes. Ne zveni domače…škoda , da beljski otok ni na Madžarskem.
Iznajdljivi Madžari so v program prireditev za čas Kulturne prestolnice leta 2010 umestili tudi vinske ceste s svojimi znamenitimi kletmi. Tam strežejo tudi nacionalne dobrote z veliko paprike in čebule, prav tako nudijo še srbske in švabske jedi, kajti tu živijo tudi Srbi, Hrvati in Švabi. Srbi so v Peč pribežali izpod turškega jarma in s seboj prinesli vinsko trto Kadarka in s tem rdeče vino, ki ga poprej tu niso imeli.
Vinska banka, čokolada z vinom in zdravilno olje iz pečka
Pokrajina ob vinski cesti je dokaj obdelana, vendar so vmes zapuščene kmetije, ki dajo vedeti, da se ljudje izseljujejo. To gre na roke uspešnim vinarjem, ki v času socializma niso smeli imeti večjih posestev, zdaj pa jih na velliko širijo za nove vinograde. V oči pade dejstvo, da to podonavsko podeželje še ni »okuženo« z jumbo plakati in ne z velikimi nakupovalnimi centri kot pri nas.
Vinarji se ne ukvarjajo le s trto in vini, ampak tudi s turizmom in gostinstvom. Pri Polgarju v vasi Villany, ki pridela 600 tisoč steklenic vina na leto in ga izvaža tudi na Kitajsko, držijo še vinsko banko, v kateri hranijo vina podjetij z lastno etiketo. Njihovo znano vino je Elixir, ki mora zoreti dvajset mesecev v bariku in je temu primerna tudi cena. Poseben vtis na obiskovalca naredi kapelica v preddverju ogromne kleti, kjer so vina za pokušino.
Mladi vinarji so iznajdljivi. Nekateri so se povezali z izdelovalci bonbonov in čokolade podjetja Kokoš, ki svojim sladkarijam dodaja šest vrst vina iz okolice. Dobra ideja! No, otrokom jih ne bi privoščila…Posebnost sem našla v restavraciji vinarja Crocus wine. Postregli so mi s sokom iz stisnjenih grozdnih semen, ki naj bi bil zelo zdravilen, poln vitaminov in antioksidantov. To so menda pogruntali že srednjeveški menihi. Kupila ga nisem, ker je predrag: 2o evrov dcl.
Klet kot podzemni mavzolej je najlepša
Videla sem veliko kleti doma in po svetu, ampak nobena me ni tako očarala, kot Bockova v bližini Peči. Gre namreč za velik degustacijski prostor devet metrov pod zemljo, ki je okrogel in ves obokan kot Plečnikova Rotunda v Prekmurju, le da je mnogo večji. Tla so okrašena s horoskopom iz keramičnih ploščic in prav v njegovo sredino vsak dan ob določeni uri posveti žarek sonca skozi odprto lino na površini. Kot v egipčanskem svetišču faraona Ramzesa tretjega! V slepih oknih naokrog so razložena njihova vina, s katerimi postrežejo na okrogli marmornati mizi. To je tako akustična dvorana, da nameravajo prirejat tudi koncerte, poleg porok, sprejemov, ocenjevanj vin. Odprli so jo šele letošnjo jesen in vnaprej že načrtujejo podobno konferenčno dvorano za tristo ljudi in kuhinjo. Neverjetno! Kaj pa kriza? »Nam gre dobro, ker imamo dobra vina in jih znamo tržiti,« mi je samozavestno odgovoril mladi somelier, potomec Švabov, ki so se tod naselili pred 250 leti in še dandanes ohranjajo svoj jezik nemščino.
