Ljubljana, 9. junija 2009 – Založba Mladinska knjiga je danes na dopoldanski novinarski konferenci v ljubljanski knjigarni Konzorcij razglasila letošnje Levstikove nagrajence. Slavnostna podelitev nagrad bo nocoj ob 19. uri v gostilni Košir pod Šmarno goro.
Levstikovi nagrajenci za leto 2009 so:
• za življenjsko delo pisateljica Polonca Kovač in akademski slikar – ilustrator Matjaž Schmidt
• nagrada za izvirno besedilo 2009 pisatelj Andrej Rozman Roza za avtorske uganke v slikanici Uganke 100 + 1
• nagrada za izvirne ilustracije akademski kipar Svjetlan Junaković v slikanici Uganke 100 + 1
60 let podeljevanja Levstikove nagrade
Levstikove nagrade Založbe Mladinska knjiga so bile prve založniške nagrade v povojnem obdobju, ustanovljene predvsem z namenom, da bi spodbujale slovenske književnike, slikarje in znanstvenike k ustvarjanju za mlade bralce. Prvič so bile podeljene leta 1949 in se nato štirideset let vsako leto podeljevale pesnikom in pisateljem, ilustratorjem in avtorjem poljudnoznanstvenih del za izvirne stvaritve, ki so bile po mnenju strokovnih žirij najboljši dosežki v ustvarjanju knjig in so izšle pri Mladinski knjigi. Od leta 1989 se nagrade podeljujejo bienalno. Ob petdeseti obletnici prve podelitve (1999) je Mladinska knjiga uvedla še nagrado za življenjsko delo. Prvi nagrajenki za življenjsko delo sta bili pisateljica Kristina Brenkova in akademska slikarka – ilustratorka Marlenka Stupica.
Nekateri dosedanji nagrajenci: France Bevk (1949; za povest Tonček), Prežihov Voranc (1949; za zbirko Solzice), Tone Seliškar (1949; za povest Mule), Fran S. Finžgar (1953; za zgodbe Iz mladih dni), Ela Peroci (1955; za zgodbo Moj dežnik je lahko balon), Anton Ingolič (1958; za povest Tajno društvo PGC), Tone Pavček (1958; za zgodbico Juri-Muri v Afriki), Frane Milčinski (1959; za igrico Zvezdica Zaspanka), Vid Pečjak (1961; za povest Drejček in trije Marsovčki), Breda Smolnikar (1963; za črtice Otročki, življenje teče dalje), Kajetan Kovič (večkrat), Ančka Gošnik Godec (večkrat), Anton Ingolič (1967; za roman Gimnazijka), Božo Kos (večkrat), Marlenka Stupica (večkrat), Svetlana Makarovič (večkrat), Dane Zajc (večkrat), Marjan Manček (večkrat), Slavko Pregl (1978; za povest Geniji v kratkih hlačah), Jelka Reichman (večkrat), Tone Partljič (1982; za leposlovno delo Hotel sem prijeti sonce), Niko Grafenauer (večkrat), Matjaž Schmidt (večkrat), Miroslav Košuta (1988; za knjigo pesmi Na Krasu je krasno), Jelka Godec Schmidt, Kristina Brenkova, Andrej Rozman Roza, Zvonko Čoh, Lila Prap, Desa Muck, Suzana Bricelj, Anja Štefan, Alenka Sottler.
Nagrado za življenjsko delo so do sedaj prejeli: Kristina Brenkova, Marlenka Stupica, Kajetan Kovič, Ančka Gošnik Godec, Tone Pavček, Marjanca Jemec Božič, Dane Zajc, Jelka Reichman, Niko Grafenauer, Marjan Manček, Polonca Kovač in Matjaž Schmidt.
Založba Mladinska knjiga Levstikovim nagrajencem vsako leto podeli denarne nagrade. Levstikova nagrada za življenjsko delo je 3.500 evrov, Levstikova nagrada za izvirno leposlovno delo pa 2000 evrov, enako kot Levstikova nagrada za izvirne ilustracije.
Žirijo za izvirno leposlovno delo 2009 so sestavljali: Ciril Horjak (predsednik), Majda Koren, Katja Stergar in Andrej Ilc. Žirijo za izvirne ilustracije so sestavljali Tanja Mastnak (predsednica), Ančka Gošnik Godec, Robert Kereži in Pavle Učakar.
Utemeljitev Levstikove nagrade za izvirno leposlovno besedilo Andreju Rozmanu Rozi
Vsi literarni izdelki, ki se prebijejo mimo velikega urednikovega koša in izidejo z znakom MK na naslovnici, so dobri. Po mnenju žirije za Levstikovo nagrado za leto 2009 pa knjiga Andreja Rozmana Roze izstopa med izbranimi. Zbirka ugank UGANKE 100 + 1 je tako duhovita in igriva, da smo se žirantke in žirant soglasno odločili, da si prav ta zasluži letošnje priznanje. Knjižica je na prvi pogled le niz rimanih opisov vsakdanjih predmetov, pojavov in bitij. V verze stkana vprašanja pa bralko ali bralca presenetijo. Mojstrstvo gospoda Rozmana Roze je v tem, da vsakdanje, vsem znane stvari, razkriva z nenavadnimi opisi. Starost bralca pri tej igri ni pomembna. Vsaka uganka je kot biser, ki ga mora odkriti. Čeprav je nagrada literarna, moramo omeniti, da se uganke odlično dopolnjujejo z ilustracijami. Ni presenetljivo, da je slikanica pobrala literarno nagrado romanom in pesniškim zbirkam. Tudi prav. Dobra stotnija ugank je napisana prav zato, da se z njo spet učimo čuditi se svetu.
O Andreju Rozmanu Rozi
Andrej Rozman Roza je po končani srednji šoli študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je pobudnik uličnega gledališča (Predrazpadom, Rozinteater), leta 1981 pa je ustanovil in do leta 1995 vodil Gledališče Ane Monró. Od leta 1984 je samostojni umetnik. Med letoma 1986 in 1990 je bil tudi programski vodja Kulturno-umetniškega društva France Prešeren. Roza piše besedila za gledališke predstave, največkrat prosto po delih klasičnih avtorjev (F. Prešern, Moliere, W. Shakespeare). Kot mladinski pesnik se odlikuje po svojih nenavadnih, šokantnih izrazih, pogosto slengovskih in pogovornih besedah ter temah, kot so strah, samota, požrešnost, umazanija, lenoba. Roza tudi prevaja, in sicer češko, hrvaško ter zlasti rusko poezijo 20. stoletja. Leta 1986 je prejel Severjevo nagrado, leta 1999 Levstikovo nagrado in 2005 Ježkovo nagrado.
Utemeljitev Levstikove nagrade za izvirne ilustracije Svjetlanu Junakoviću
Ilustracije Svjetlana Junakovića so daleč od kakršnega koli trenda ali znanega sloga in odlično izdelane. Njegove podobe premikajo meje in vedno znova redefinirajo polje ilustracije. S svojim slikarskim postopkom alkimistično gradi globoko, fino vibrirajočo, kompaktno in jasno »čebulasto« strukturo, polno domislic in paradoksov likovne teorije. Z užitkom in sproščeno jih uporablja, da pretanjenemu očesu omogoča sprehode skozi plasti barve in risbe ter njihovih prostorskih sporočil. A končna podoba je vedno enostaven trodimenzionalen prostor, ki je nujen, da ga lahko zaobjamejo otroške oči. Svjetlanovo glavno in resnično očarljivo orodje pa je njegov humor. Neskončna mera otroškega, včasih pobalinskega humorja se zrcali v zgodbah junakov in njihovem bivanju v prizoriščih, kot v polju njegovega velikega likovnega znanja.
O Svjetlanu Junakoviću
Svjetlan Junaković se je rodil 23. januarja 1961 v Zagrebu. Diplomiral je iz kiparstva na Accademii di Belle Arti di Brera v Milanu leta 1985.
Na Hrvaškem je ilustriral za vse založnike knjig za otroke. Sodeloval je na najpomembnejših razstavah otroških ilustracij v Italiji (Bologna, Sarmede), Bratislavi in na Japonskem. Prejel je tri nagrade za ilustracije: Ivane Brlić Mažuranić, 1994, 1998, Zagreb; Grigorja Viteza, 1998, 1990, Zagreb; BIB, Bratislava, plaketa, 2001, in dve nagradi za kiparstvo: III. svetovni trienale male keramike, 1990, Zagreb, in 22. salon mladih, 1990, Zagreb. Imel je številne samostojne slikarske in kiparske razstave, sodeloval pa je tudi na številnih skupnih razstavah na Hrvaškem in v tujini.
Utemeljitev nagrade za življenjsko delo Matjažu Schmidtu
Matjaž Schmidt je slikar z dolgo ustvarjalno dobo. Pri ilustracijah je vedno dragocen in zanesljiv sodelavec, pa če gre bodisi za leposlovje ali naravoslovje, bodisi za knjige, revije ali učbenike. Znanje, talent, humor in veselje do slikanja so tisto tkivo, ki ga že skoraj štirideset let uvršča med najpomembnejše in najbolj zaželene ilustratorje na Slovenskem. Videti je, da besedilo, ob katerem bi se zmedel ali utihnil, ne obstaja. Za vsako pravljico, zgodbo, pesem ali članek ima svoj slikarski odgovor, vedno pravljičen in resničen obenem. Vedno drugačen, nepredvidljiv, z očarljivo hudomušno distanco, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Nezgrešljivi slog dopolnjuje enostavna slikarska tehnika.
Vedno uporablja le najnujnejša orodja, a ta mu zadostujejo, da lepo in natančno pove vse, kar želi in kakor želi.
O Matjažu Schmidtu
Matjaž Schmidt se je rodil v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi osnovno šolo in gimnazijo. Po gimnaziji se je najprej vpisal na Fakulteto za arhitekturo, kasneje pa se je prepisal na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer se je specializiral za ilustratorstvo. Prvo službo je dobil kot oblikovalec v oglaševalskem podjetju, kasneje pa je postal učitelj likovne vzgoje. Poleg tega je ilustriral za različne časopise, in ko je bilo ilustratorskega dela preveč, je pustil službo in postal samostojni umetnik, kar je še danes. Poleg ilustriranja otroških revij se ukvarja z risanjem stripov po slovenskih ljudskih pripovedkah. Seveda sodeluje tudi z različnimi otroškimi pisatelji, katerih slikanice opremlja s svojimi ilustracijami. Njegova slikanica Ena o levu in levčku je izšla v Nemčiji.
Utemeljitev nagrade za življenjsko delo Polonci Kovač
Pisateljica Polonca Kovač je zaslovela že kar s prvo knjigo, leta 1975 izdanimi Zverinicami z Večne poti, zatem pa je v nekaj desetletjih ustvarila vrhunski opus, ki ga enakovredno sestavljajo pravljično-fantastične živalske zgodbe in bolj realistične pripovedi. V delih, kot so Jakec in stric hladilnik, Klepetava želva, Zgodbe od A do Ž, Težave in sporočila psička Pafija, Pet kužkov išče pravega, Vesoljsko jajce ali 1+1=5, Urške so brez napake, Andrejev ni nikoli preveč, Kaja in njena družina, Zelišča male čarovnice, na izviren, pogosto humorno iskriv način obravnava številne tematike, ki vznemirjajo ne samo odraščajoče mladiče, temveč nemalokrat tudi njihove odrasle. V slovenskem prostoru izstopa tudi po redki, premalo cenjeni sposobnosti združevanja poučnosti oziroma spoznavnosti z umetniškostjo in literarnim pristopom, s čimer se obravnavane tematike dosti bolj dotaknejo bralcev, kot če bi jim bile podane samo v suhem, stvarnem jeziku.
Polonca Kovač je poleg tega v lepo slovenščino prestavila nekaj klasičnih del svetovne književnosti, predvsem izstopata njena prevoda celotnih Grimmovih pravljic in Dnevnik Ane Frank. Starejših literarnih časov se je dotaknila tudi v svojih zapisih o Andersenu in drugih pravljičarjih, vendar je tudi tam vedno odkrivala brezčasnost značajev in odnosov. Saj kot je dejala sama: »Čas, v katerem živim, mi je z vsemi svojimi čudaštvi hudo ljub, poleg tega pa edini, ki je na razpolago, da ga v živo gledam in poskušam razumeti. Vse moje zgodbe so nastale iz veselja, da si ta čas lahko ogledujem:«
O Polonci Kovač
Polonca Kovač (Magdalena Kovač) je končala osnovno šolo in gimnazijo v Ljubljani. Diplomirala je iz primerjalne književnosti in italijanščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Sprva se je zaposlila na Delavski univerzi Cene Štupar, kjer je poučevala tuje jezike, nato je bila petnajst let na Centru za tuje jezike, za tem je delala v Svetovnem centru za otroke in nazadnje kot samostojna kulturna delavka vodila tečaje nemščine. Pisateljica piše krajša in daljša besedila za otroke in mladino, lutkovne igre, televizijske scenarije (Martina in ptičje strašilo), izobraževalna besedila (Slovarček tujk) in prevaja. Svojo prvo knjigo je objavila leta 1975, in sicer zbirko sodobnih živalskih pravljic Zverinice z Večne poti. Polonca Kovač je ena od reprezentativnih avtoric slovenske mladinske književnosti in je najbolj znana po pravljični fantastični pripovedi.
