Zgodba govori o pilotu vojaškega letala Seanu, ki svoje delo v vojski opravlja z veseljem in predanostjo, kajti z vsako opravljeno misijo pripomore k boljšemu razvoju svoje domovine in boljšemu življenju njenih prebivalcev. Nato pa nekega dne dobi obvestilo o misiji, v kateri ima kot najboljši vojaški pilot največjo odgovornost. V tej misiji se Sean znajde pred velikim izzivom, saj se mora spopasti z večjim številom nasprotnikov, kot je pričakoval. Nasprotniki so od njega močnejši in začnejo z obstreljevanjem njegovega letala. Motor tega ptiča se pod velikim pritiskom nabojev uda in zagori, sovražniki pa oddidejo v prepričanju, da so premagali še enega nasprotnika. Ker pa je bil Sean priznan kot najboljši vojaški pilot, se je s svojim znanjem in veščinami poskušal rešiti iz objema smrti. Po nekaj dolgih, napornih minutah Seanu uspe letalo vzravnati in tako zasilno pristane na otoku sredi morja. Po pristanku si otok ogleda in razišče, kajti prepričan je, da tam gotovo živi civilizacija, ki mu bo pomagala pri povratku v domači kraj. Pozneje pa spozna, da na otoku ni človeka, ki bi ga lahko rešil z njega. A ker je odločen preživeti, razišče celoten otok, s tem pa odkrije zaledenelo dolino, v kateri se skriva vhod v skrivnostno jamo.
1. POGLAVJE: Kako sem prišel na otok
Prišel je dan nove vojaške misije, ko se bomo s sovražniki borili za osvojitev novega ozemlja. To ozemlje je bila majhna pokrajina med gričevjem, pod katero se je nahajalo veliko nahajališče nafte in zemeljskega plina, ki bi zadostovalo za oskrbo vse države za več let. Seveda sem jaz pri tej misiji kot najboljši vojaški pilot imel največji dolžnost in odgovornost.
Zjutraj ni bilo časa za poležavanje in pitje jutranje kave, ampak sem se moral hitro pripraviti za odhod na letališče, na katerem se bo misija začela. Preden sem se zavedel, v kaj se podajam, sem se v vojaškem vozilu že peljal po cesti, ki je vodila do letališča. Vožnja ni bila dolga in na letališče sem prišel spočit in skoncentriran, kot še nikdar doslej. Napotil sem se naravnost proti garaži, a to seveda ni bila garaža, kakršno imamo skoraj vsi doma in vanjo zapeljemo avtomobil, ko je zunaj močno neurje. To je bila velika stavba, zidana iz rdečih opek, pokrita pa je bila z železno streho, ki jo je na posameznih krajih že razjedala rja.
Odpahnil sem težka kovinska vrata, ki so v višino merile krepko čez tri metre, v širino pa segale skoraj po celotni dolžini stavbe. Uporabiti sem moral kar veliko moči, da so se vrata premaknila in tako razkrila vojaška letala v notranjosti. Z majhnimi koraki sem se približeval mojemu letalu, ki je stalo kot prvo v vrsti. Bilo je rdeče barve, saj je bilo namenjeno meni ─ najboljšemu vojaškemu pilotu in poveljniku drugih pilotov. Oprijel sem se lestve, se po njej povzpel do kabine, odprl stekleno streho in zlezel na pilotov sedež, ki ni bil ravno udoben. Tako sem nekaj časa sedel in čakal na prihod ostalih pilotov. Kmalu so začeli prihajati in se posedati v svoja bela letala. Vedel sem, da smo zbrani vsi, zato sem si na glavo nadel čelado in že smo bili pripravljeni za odhod.
Obrnil sem ključ in motor letala je zahrumel. Kot prvi sem se napotil proti vzletni stezi, na kateri sem počakal na znak človeka, ki je sedel v kontrolnem stolpu in mi bo kmalu dal znak za vzlet. Po slušalkah, ki sem jih imel pritrjena na ušesa, sem slišal glas: ˝Pripravljeni smo, imaš zeleno luč za vzlet.˝ Ročico, ki se je nahajala na moji desni strani, sem pomaknil naprej in tako letalu dodal največjo dovoljeno moč. To se je kot blisk pognalo po stezi in po nekaj metrih sem presegel hitrost 100 km/h. Metri so drveli mimo in steze je bilo vse manj, zato sem moral vzleteti. Krmilo sem pomaknil proti sebi in nos letala se je vzdignil; to je zame vedno krasen občutek, kajti zaveš se, da si v zraku svoboden kot ptica in pozabiš na svet okoli sebe. Bil sem več sto metrov nad zemljo in že sem drvel proti območju, kjer naj bi me čakali sovražniki, ki naj bi branili ozemlje, ki si ga je naša vojska želela osvojiti.
V daljavi sem že videl ozemlje, pa tudi letala, ki so se mi približevala. Bili so sovražniki, ki so me napadali z boljšim orožjem in seveda boljšimi letali. Nekaj pa ni bilo v redu, po radijski zvezi sem dobil podatek: ˝Nad sovražnikovim območjem te čaka letalo, ki ti bo skušalo preprečiti osvojitev ozemlja.˝ Takoj sem vedel, da nismo imeli pravih podatkov o sovražniku in da sem se sam znašel med njimi; torej jih bom sam težko premagal. Počutil sem se kot glavna oseba v akcijskem filmu, ki ga običajno gledam doma, zleknjen na zofi. Proti meni so drvela tri letala, postavljena v ravni vrsti, pod krili pa se jim je svetil rumen plamen, ki je prihajal iz strelnega orožja. Bil sem jim vse bliže in vse več je bilo nabojev, ki so deževali po mojem letalu. Z obstreljevanje nisem začel, nisem jim vračal udarcev, kajti mislil sem le na lastno življenje, da bi se izmuznil iz smrti, ki se mi je bližala. Naboji so še vedno deževali, dokler se izpod pokrova motorja ni začel valiti gost črn dim, nato pa so se pokazali ognjeni plameni.
Sovražniki so odšli; verjetno so bili prepričani, da je z mano konec. A jaz sem vedel, da če hočem preživeti, moram zasilno pristati. Kontrolnem stolpu sem sporočil: ˝Čaka me zasilni pristanek na nepoznanem otoku, letalo je uničeno!˝ Nato sem začel pristajati. Motorju sem najprej zmanjšal moč, nato pa krmilo potegnil k sebi in ga držal tako dolgo, dokler se letalo ni uravnalo. A oglasil se je alarm, tik za tem pa sem začutil močan udarec, zaradi katerega sem z glavo udaril ob krmilo letala.
Zbudilo me je šumenje v ušesih, ki ga je povzročila prekinjena radijska povezava. Prijel sem se za čelo, ki me je neznosno bolelo. Imel sem rano, ki je bila posledica udarca. Vedel sem, da se rana lahko okuži, ali da lahko zaradi nje izkrvavim, zato sem si strgal kos majice, s katero sem si obvezal čelo. Počasi sem vstal in skočil iz letala. Razgledal sem se okoli sebe; bil sem v zaraščenem in težko prehodnemu gozdu. Iz letala sem vzel vrv in nahrbtnik s hrano, ki sta edina ostala cela pri trku, in se napotil iskat civilizacijo, ki bi me morda rešila z otoka.
2. POGLAVJE:Življenje na otoku
Zapustil sem kraj nesreče in se odpravil proti notranjosti otoka. Hodil sem z majhnimi in previdnimi koraki, kajti tla so bila prepledena z drevesnimi koreninami in spolzkim skalovjem. Hodil sem korak za korakom, na vsak peti korak pa sem zaklical: ˝Ali je kdo tukaj?˝ A na to vprašanje nisem nikoli dobil odgovora. Med hojo sem opazoval naravo in živali, ki so se skrivale na drevesih in pod listjem. Hodil sem že dobro uro, začel sem postajati utrujen. Sklenil sem, da se usedem, nekaj malega pojem in si odpočijem. Z ramen sem na tla odložil nahrbtnik, odprl pokrov in z zanimanjem pogledal vanj, da bi dobil nekaj okusne hrane. Seveda me je pogled v notranjost nahrbtnika razočaral, saj so bile v njem le konzerve mrzle hrane, ki so nudile energijo za osnovno preživetje v naravi. Čeprav nisem ljubitelj take hrane, sem izvlekel konzervo, jo odprl in z malo grenkega priokusa začel jesti. Hrana v konzervi je hitro pošla in čas je bil, da se odpravim naprej, preden me ulovi noč. Tako sem s hitrejšimi koraki hodil dalje, saj sem vedel, da se moram pred mrakom utaboriti in si pripraviti taborišče. Metri so bežali, ob poslušanju žvrgolenja ptic sem pozabil na utrujenost in se tako kmalu znašel pod veliko goro. To je bil pravi kraj za tabor; velika ravnina z jezerom v bližini in veliko suhih vej, ki mi bodo prav prišle pri kurjavi ognja. Najprej sem začel postavljati šotor, ki mi je vzel največ časa in energije. Na velik kup sem znesel debelejše veje, ki sem jih postavil v krog in jih nato na vrhu zvezal z vrvjo, ki sem jo vzel iz letala. Mednje sem položil še suho listje, ki je služilo kot izolacija v hladni noči, ki se je hitro bližala. Tanke in krajše veje sem uporabil za ogenj, ki sem ga postavil in zakuril pred šotorom. Ker pa sem prvič kuril sam, sem s tem imel kar nekaj težav, a z vztrajnostjo, ko sem tolkel kamen ob kamen, mi je uspelo zanetiti iskrico. Tabor je bil pripravljen še pred mrakom, zato sem se odločil, da si v bližnjem jezeru ulovim nekaj rib, ki si jih bom spekel za večerjo. Ribiško palico sem pripravil iz brezove veje, trnek pa iz ošpičene veje, ki mi je ostala od kurjenja ognja. Nanj sem napičil še črva, ki sem ga ulovil, in ga nato vrgel v jezero. Potrpežljivo sem čakal. Minila je že dobra ura, ko je nekaj prijelo. Izvlekel sem trnek in na njem je visela velika riba, ki je nisem poznal. Spet sem se odpravil v tabor, si spekel ribo, povečerjal in se nato napotil k počitku. Tako je minil moj prvi dan na otoku.
Prebudili so me prvi sončni žarki, ki so me ogreli po dolgi hladni noči. Zlezel sem iz šotora, pozajtrkoval hrano iz konzerve, nato pa sem pospravil tabor. Podrl sem šotor in vzel vrv ter se po ozki potki odpravil do vznožja gore. Odločen sem bil preplezati goro in nato pogledati, kaj se skriva za njo. Seveda takrat še nisem vedel, kaj me čaka na drugi strani. Previdno sem stopal po potki, ki je postajala strma in ožja. Kamenje se je krušilo in se nato zvalilo v dolino. Ob tem pogledu me je po telesu spreletel neprijeten občutek, saj nisem hotel končati tam spodaj. Poti je bilo konec in začel se je navpičen vzpon po steni. Tedaj sem prvič podvomil vase, kajti stena je bila spolzka, v rokah pa nisem imel več dosti moči. Ampak to ni bila ovira, hotel sem se rešiti in to mi je vlivalo novih moči. Zato sem v roke prijel vrv in jo zalučal na drevo, ki je raslo na vrhu stene. Vrv se ga je oprijela in mi tako olajšala vzpon. Samozavestno sem začel s prvim korakom. Z desno roko sem se prijel skale, nato pa se z nogami odrinil višje. Po nekaj minutah plezanja in nekaj manjših padcev sem se na plezanje navadil in hitro nadaljeval z vzponom. Vse je šlo kot po maslu, dokler ni iznenada z vrha zapihal leden veter, ki mi je ohromil prste. Bal sem se, da bom padel v propad. Prišel sem do skalnate police, kjer sem se lahko za nekaj časa odpočil. Začel sem si ogrevati prste, skrčil sem jih v pest in nato vanje pihal toplo sapo. Kamalu sem se počutil bolje, a veter je bil močnejši. Nisem vedel kaj storiti ─ v dolino nisem več mogel, kajti bil sem previsoko in spust bi bil prenevaren; vzpona proti vrhu pa sem se bal zaradi vetra. Odločil sem se za slednjo pot. Spet sem se vzpenjal, pod vrhom pa me je čakalo presenečenje. Skalo je prekrival led, nisem mogel naprej. Po ledenem seveda nisem mogel plezati, zato mi je v tem primeru prav prišla vrv. Uporabil sem moč v rokah in se počasi vzpenjal po vrvi. Sedaj sem bil zares hvaležen za vse treninge, ki smo jih kot vojaki morali opraviti. Prišel sem skoraj do vrha, ko je vrv nenavadno zaškrtala in se nato skoraj pretrgala. Ker ne bi več dolgo zdržala, sem izdelal načrt in bil pripravljen skočiti ter se oprijeti drevesa. Globoko sem vdihnil, nato pa se z vso silo pognal, z utrujenimi rokami pa sem se končno oprijel drevesa in se povlekel na vrh. Nato me je močno zaskelelo, na rokah so se pojavile rane, ki jih je povzročilo nagubano in ostro lubje drevesa. Strgal sem si rokav majice in si obvezal obe dlani, pri tem pa upal, da mi ne bo treba več plezati, kajti s takimi rokami tega ne bi zmogel. Vstal sem in kmalu prišel na rob gore. Previdno sem pogledal čez in zagledal prečudovito pokrajino. Pod goro se je rastezala velika zaledenela dolina z ledenim jezerom na sredini. Ta pogled me je navdajal z novo energijo, kljub temu pa sem moral ostati zbran za varen spust v dolino. Ozrl sem se okoli sebe, da bi poiskal najlažjo pot za sestop, a vse so bile strme in moral bi jih preplezati. Iskal sem naprej, nato pa nekaj sto metrov stran od sebe zagledal položno pot, ki je vodila v dolino. Hitro sem stekel do nje in ravno ko sem hotel stopiti nanjo, sem zagledal odtise, ki so spominjali na slonje. To me ni vznemrjalo, kajti vedel sem, da sloni ne živijo v takem okolju in da so to verjetno sledovi kamenja, ki se je nato zvalilo v dolino. Začel sem se spuščati navzdol; pot je bila lepa, zato mi ni bilo treba pretirano paziti na vsak korak in tako sem v dolino prišel že po slabi uri hoda.
V dolini sem se usedel na kamenje, da bi si odpočil in se razgledal naokoli. Bilo je tiho, le veter je šumel na vrhu gore, ki sem jo preplezal. To okolje je v meni vzbujalo občutek strahu in spoštovanja, kajti prvič sem se zavedal, da sem na tem otoku sam. Po počitku sem nadaljeval pot naprej po dolini, med hojo pa sem še vedno razmišljal o odtisih, ki sem jih med spustom opazil v poti. Hodil sem naprej in se poskušal osredotočiti na cilj, ki je bil, da se živ rešim z otoka. Nato pa sem za seboj zaslišal težke korake, ki so se mi približevali. Hitro sem se obrnil, a zagledal nisem ničesar, zato sem nadaljeval pot. Koraki so se spet pojavili in tokrat se je z njimi pojavil tudi glasen zvok. Tudi tokrat nisem nič videl, toda dobil sem občutek, da me nekdo opazuje.
3. POGLAVJE: Srečanje z neznanim zasledovalcem
Zaradi strahu poti nisem nadaljeval in sem se raje usedel in čakal, da bom zagledal zasledovalca. Premražen sem tako čakal več kot eno uro, ko sem na gori zagledal velik obris, iz katerega sem sklepal, da gre za žival. Vse bolj se mi je prebliževala in vse več podrobnosti sem videl. Tako sem vedel, da ima žival dolgo dlako, velike uhlje in velike okle ter da zelo spominja na slona ─ seveda se mi je ta podatek o slonu zdel smešen, kajti ta žival v takem okolju ne bi preživela. Nato pa se mi je v možgane prikradla misel, da je to mogoče mamut. To so bili predniki današnjih slonov, ki so živeli v ledeni dobi. Ta podatek se mi je zdel resničnejši in verjetnejši, kajti prav lahko bi se zgodilo, da bi se na tem nedotaknjenem otoku ohranilo življenje iz pretekle zgodovine.
Prestrašil sem se, kajti vedel sem, da ta mamut ni edina zgodovinska žival v tej dolini in da me opazuje verjetno še več deset ostalih, ki jim bom morda prav kmalu postal plen. Pospešil sem korak, da bi se izgonil srečanju z mamutom. Korak je bil hitrejši, nato se je spremenil v tek, kasneje pa v bežanje pred meni skoraj nepoznano živaljo.
Mamut se na moje bežanje najprej ni odzval, ampak me je le plaho gledal. Nato pa se je v naslednjem delčku sekunde pognal s skale, tekel je po poti in nato drvel naravnost proti meni. Vse se je odvijalo tako zelo hitro, časa je zmanjkovalo, sam pa nisem vedel kaj storiti. Žival se mi je približala, sklonila glavo in z okli tekla proti meni, da bi me nabodla. Na koži sem že čutil njeno sapo, ko sem se nagonsko odrinil in odskočil. Imel sem srečo, da me je okel le oplazil in da v tem trenutku nisem naboden visel na njem. Časa za veselje ni bilo, kajti mamut se je že obrnil in spet dirjal proti meni. Pobral sem se na noge in tekel. Tekel sem naravnost proti jami, ki je bila le nekaj metrov od mene, a mamut je že bil za menoj in spet je nastavljal okle. Vedel sem, da moram priti v jamo in se v njej dobro skriti. Bil sem že pred njenim vhodom, ko sem se obrnil in videl, da se je mamut ustavil. Nisem vedel zakaj, a sem vseeno stekel v jamo. Nato je za mano glasno počilo, sunkovito sem se obrnil in videl, da se je vhod v jamo zaprl. Postalo je temno kot v rogu, zato nisem vedel, v katero smer bi odšel.
4. POGLAVJE: V jami
Odšel sem v naključno smer, ki je vodila naravnost. Hodil sem po ozkem hodniku, pri hoji pa sem si pomagal s stegnjenimi rokami, s katerimi sem tipal okolico okoli sebe. Kamnite stene hodnika so bile vlažne in prepojene z vodo, ki je nato tekla po tleh. Hodnik je bil primeren za hojo, bil je raven in položen, motil me je le vetrič, ki mi je pihal v obraz. Tako sem hodil več kot uro, dokler nisem prišel do križišča treh hodnikov. Prvi hodnik je bil ozek in nizek, drugi je bil visok in ozek, tretji pa je bil na las podoben drugemu, le da je bil ta v daljavi razsvetljen. Ker svetloba pogosto pomeni izhod iz jame, sem se odločil za tretji hodnik. Spet sem hodil naprej, le da se mi tokrat ni bilo treba z rokami oprijemati sten. Tokrat sem prvič videl, kakšen izgleda jamski hodnik na svetlobi. Iz stropa so rasli kapniki, stene so bile obložene z mahom, po tleh pa so lezli majhni rakci in pajki, ki so me zaradi lakote še posebej pritegnili. Ustavil sem se, se sklonil, prijel raka in nato vanj ugriznil. Bil je izredno neprijetnega okusa, ki je spominjal na alge in nekakšno gnilobo, a se za to nisem zmenil, kajti dal mi je dovolj energije za nadaljevanje poti. Svetloba je bila vedno bliže in v podzavest se mi je vtisnila misel, da bom morda čez nekaj korakov rešen iz te jame in mogoče celo z otoka. Ta misel me je bodrila, zato sem hodil hitreje in prišel na svetlobo, ki so jo oddajale bakle, z vrvmi pritrjene na stene hodnika. Vedel sem, da to ni naravni pojav, ampak da je to ustvaril človek. Previdno sem se približal vogalu in pokukal okoli njega. Videl sem nekaj osupljivega, kar mi je vzelo sapo. Bila je velika dvorana z visokim stropom, iz katerega so viseli čudoviti kapniki, po zidovih pa so bile obešene bakle, ki so dvorano razsvetljevale. V spomin se mi je najbolj vtisnil oder, ki je bil postavljen sredi dvorane in na katerega sem stekel ter glasno zavpil: ˝Ali je kdo tukaj?˝ Čakal sem odgovor, a na mojo žalost razen tišine nisem slišal ničesar. Nato pa, ko sem hotel že obupati in oditi, sem za seboj zaslišal človeški glas: ˝Kdo si, kaj hočeš?˝
Obrnil sem se ter na majhni stopnici zagledal starca z dolgo brado. Previdno sem se mu približal in mu vse razložil. Nato je spregovoril on: ˝Tukaj živim, odkar sem preživel letalsko nesrečo, od katere je minilo krepko čez deset let. Vsak dan posebaj sem čakal na človeka, ki me bo rešil, a se to ni zgodilo. Ta jama je postala moj dom in je nočem zapustiti.˝ Povedal sem mu, da sem tudi jaz imel podobno nesrečo in da iščem izhod iz jame. Starec je pogledal proti nekakšnim vratom in rekel: ˝Vidiš, skozi tista vrata lahko odideš iz te jame in čakaš na rešitelja. A vedi, da tega otoka ne pozna nihče razen naju in možnost, da boš rešen, je majhna.˝ Starcu sem bil zelo hvaležen, a pohiteti sem moral iz jame, kajti lahko bi zamudil edinstveno priložnost, da bi bil rešen in tako bi moje življenje postalo isto kot starčevo.
Že sem se z velikimi koraki bližal majhnim vratom, ko mi je starec zakričal: ˝Lahko pa nekaj časa ostaneš in si ogledaš predstavo mojih hišnih ljubljenčkov, ki sem jih vsa ta leta treniral!˝ Ta ideja se mi je zdela zanimiva in spet sem stekel k starcu in se usedel na majhno tribuno, izklesano iz kamenja. Nestrpno sem čakal začetek. Nato pa je starec zažvižgal in začutil sem težke korake, ki so se bližali. Bil sem zmeden, kajti hišni ljubljenčki, kot jih poznam jaz (mačke, psi…) ne delajo takega hrupa med tekom. Spet sem čakal, naposled pa so se iz velike luknje v skali pojavile živali. Ko sem zagledal ta prizor, nisem mogel verjeti svojim očem, saj so iz luknje najprej prišli trije mamuti; bili so taki kot mamut, ki me je lovil. Za njimi pa so prihajale živali, podobne tigrom, kot jih poznamo v današnjem času, le da so te imele večje in ostrejše čekane. Starec je prižgal ognjeni obroč, ki je stal na sredini odra, in predstava se je lahko začela. Prvi so nastopili tigri, ki so skakali skozi ognjeni obroč, nato pa z glavo odbijali žoge, ki jim jih je metal starec. Ob tej predstavi sem še bolj spoštoval tega človeka, kajti ob tigrih ni imel niti kančka strahu, meni pa so se šibila kolena, pa čeprav sem samo sedel na tribuni. Nato so bili na vrsti mamuti. Pred mano so se razporedili v ravno vrsto, nato pa se na znak starca postavili na zadnje noge in se dvignili proti stropu dvorane, pri tem pa spuščali zvoke, ki so bili tako glasni, da jih moja ušesa skoraj niso prenesla. Po nekajminutni predstavi so se zopet postavili na trdna tla, starec pa mi je rekel, da me čaka presenečenje, nato pa nekaj pokazal mamutu, ki je stal na sredini, in se nasmehnil.
Mamut se mi je približeval in se naposled ustavil. Proti meni je iztegnil svoj dolg kosmat rilec, starec pa mi je rekel: ˝Primi se rilca!˝ Seveda sem ga ubogal, kljub temu da mi je srce divje poskakovalo v prsnem košu. Žival je počasi dvignila rilec in me ponesla več metrov visoko. Nato ga je ukrivila in naredila nekakšen tobogan, po katerem sem se moral spustiti. Po daljšem premisleku sem zbral pogum, zaprl oči in se spustil. Drsel sem po rilcu mimo slonove glave, preko hrbta in po repu na trdna tla. Starec se je ob pogledu name zasmejal, kajti bil sem bled in prestrašen kot še nikoli.
Po tej izkušnji je napočil čas, da se še enkrat poslovim in odidem. Prišel sem do vrat, jih odrinil in vstopil na hodnik, ki naj bi vodil iz jame. Počasi in z nasmeškom na obrazu sem hodil proti sončni svetlobi in upal na rešitelja. Ker je bil hodnik dolg le nekaj metrov, sem bil takoj zunaj, kjer sem se odpočil in iz nahrbtnika vzel še zadnjo hrano, shranjeno v konzervi, ki mi je dala novih moči za nadaljevanje poti.
UROŠ HLADNIK
ŠC NOVA GORICA, ELEKTROTEHNIŠKA IN RAČUNALNIŠKA ŠOLA
MENTORICA: BOJANA MODRIJANČIČ REŠČIČ
