Zvezde me bolijo,
že toliko časa svetijo,
toliko časa …
Zvezde me bolijo.
Se ne bodo utrudile
stvari,
vse stvari,
kot noge ali roke?
Utrujenost od bivanja,
od biti,
samo od biti,
biti žalostna luč ali nasmeh …
Torej ne bo
za stvari, ki so,
nobene smrti, ampak
nek drug konec,
nek velik vzrok –
nekaj takega
kot odpuščanje?
(ZVEZDE ME BOLIJO, Fernando Pessoa, 1888–1935, prevod Ciril Bergles)
………….
Sneži, sneži v jasni večer,
glas oddaljenih kitar –
isti spev, ki je snežil
ves ta dolgi jasni dan.
Dan sam je bil glas kitar;
iz melodij, ne iz reči,
reči iz samih jasnih barv,
jasne barve iz melodij.
Iz melodij je bil ta dan,
iz pesmi, žalostne tako,
da sta v sneženju teh kitar
zginila zemlja in nebo.
Sneži, sneži v nevidni svit
bližnjih, skritih orgel glas –
isti spev, ki bo snežil,
dokler ne ostane sam.
Sam postane mračen dan;
iz reči, ne iz melodij,
melodije iz mračnih barv,
mračne barve iz kladiv.
Iz samih kladiv bo ta dan,
delavnic, žalostnih tako,
da bo mogočnih orgel dan
zmlel v sneg vse, kar je kdaj bilo …
(iz DELIRIUM TREMENS, Gregor Strniša)
