Prav te dni smo izgubili velikega ustvarjalca Toneta Pavčka.
Ko sem imela leta 2005 z njim intervju, sem ga začutila kot pesnika, ki trdno stoji na zemlji, sega v visoko subtilni pesniški govorici v višine pesniškega občestva.
Pravi začetek pesmi je tedaj, ko se začne v telesu, v duši gnesti nekakšna zadrega, potreba po govoru, po izrazu, ko te neka zagata sili v nujnost rešitve v krik, v zvok, v pesem, morda tudi v molk, ki bo kdaj kasneje dozorel v govor.
Pesem se poraja iz silnic duha in čustev v posvečenem ali vsaj izbranem trenutku, zato ji dostikrat ne vem ne pravega izvora ne vzroka …
Pavčkova zaljubljenost v poezijo se kaže tudi v njegovem prevajalskem delu. Svoja razmišljanja je zbral v knjigah esejev Čas duše, čas telesa, Dolenjske bližine, Hiša Cankarjeve zaveze …
Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja.
Za današnji dan pa ena izmed njegovih pesmi, drage bralke, dragi bralci.
Tone Pavček: Ljubezen
To ni nobena pesem, to je ena sama ljubezen.
(Marko Pavček.)
Meni je lep ta svet
med morjem in goro!
Ta prst, ki je komaj za pest
z majhnim upom in veliko moro.
Meni je drag ta prag
pred nebivanja vrati.
Sem nas, ko boštva in beden prah,
je položila usoda mati
za vztrajanje in za rast,
za bel dan in črno bilje,
za muko in slast, za strast
in nerazumno samonasilje.
Meni je ljub ta svet,
tako krut in ravnodušen!
Nanj sem pripet in razpet
kot na križ preizkušenj.
Za pot kdovekam, navzdol
v brezno ali v brezmejno pesem,
na to čudno slovensko bol,
na eno samo ljubezen.