Večerni akt na papirju
Petnajst let delovanja Galerije Loterija Slovenije – Ideja o Galeriji novih možnosti je navzoča od samega začetka – Galeristka Katjuša Rojac dobila zeleno luč še za petnajst let
Galerija Loterija Slovenije je imela petnajstletnico delovanja, ker pa je to galerija s sloganom Galerija novih možnosti, se ob tej priložnosti na razstavi Večerni akt – pod mentorstvom rednega profesorja Franca Novinca – s svojimi deli predstavlja deset študentov 3. in 4. letnika in dva absolventa Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani: Urška Mazej, Uršula Skornšek, Suzana Brborovič, Tjaša Rener, Tjaša Čuš, Urška Rednak, Jan Tomažin, Matija Kocbek, Špela Oblak, Ulla Žibert, Gregor Balog in Adrijan Praznik. O njihovem delu je strokovno spregovorila likovna kritičarka Maruša Avguštin, razstavo je odprl dekan Bojan Gorenec, glasbeni utrinek Študenti študentom pa so izvedli: Mojca Preglau (vokal in tolkala), Vesna Jug (vokal) in Matjaž Krmc (kitara).
Kakšni pa so bili začetki?
Zaradi dobrih poslovnih rezultatov se je Loterija Slovenije leta 1995 odločila, da svoj stik z javnostjo nagradi tudi skozi umetnost. Galeristko Katjušo Rojac so povabili k sodelovanju z željo po taki umetnostni galeriji, ki bo pomagala iz anonimnosti tistim ustvarjalcem, ki sami težko najdejo pot v javnost:
»To so mladi ustvarjalci, invalidi in vsi tisti, ki se na nek način ne znajdejo ali preprosto nimajo sreče. Sočasno pa je vedno navzoč tudi kriterij kakovosti likovnega izraza, čeprav pri taki pestri paleti ta niha. Na prvi razstavi februarja 1996 sta se predstavila dva invalida, akademski slikar Miloš Lavrenčič in grafik Nejč Slapar. Razstava in nova galerija sta bili sprejeti z veliko naklonjenostjo.«
Ko so Rojčevi na začetku ponudili lep, svetel galerijski prostor v središču Ljubljane, ob tem pa proste roke, da mu vdahne dušo, se je počutila počaščeno, saj so jo izbrali med mnogimi kandidati.
»Odprl se mi je nov svet, ki je bil blizu moji duši, ne pa mojim izkušnjam, zato pa toliko bolj mikaven, želela sem spoznati, kaj se skriva v njem. Morebitni razstavljalci so bili in so večinoma še danes popolni neznanci (čeprav gostimo občasno tudi že uveljavljena imena), njihovo delo in njihove duše odkrivam ob vsaki pripravi na razstavo in to je tudi po petnajstih letih velik izziv. Kot je izziv tudi odziv občinstva, ki nas zvesto spremlja. Največja nagrada so drobne sreče, ki jih zaznam v očeh razstavljalcev, ko dobijo možnost razstavljanja v Ljubljani, in mnogokrat presenečeni obiskovalci, ko jim ponudim vedno znova neznane, a zanimive ustvarjalce.«
Vodstvo Loterije Slovenije ves čas podpira delovanje galerije, galeristka Katjuša Rojac pa je dobila zeleno luč še za prihodnjih petnajst let.
»A ni to prekrasno priznanje? Galerija je z leti postala del mojega življenja, zdi se mi, da sva že tako prepleteni, da naju je kar težko ločiti. Z njo diham in se zavzamem za vsakega razstavljalca, čeprav ne dobim vedno takega odziva, kot bi si ga želela. Saj ni nič drugače kot v življenju nasploh, z mnogimi se srečaš, nekateri te spravijo iz tira, mnoge preprosto srečaš in greš naprej, nekateri pa ostajajo, in ti so dragoceni. Ko srečanje neznancev preraste v prijateljstvo ali dobro znanstvo, tedaj začutiš, da se je izplačalo. Jaz sem si skozi petnajst let galerijskega dela pridobila veliko prijateljev, govorim tudi o prijateljih Galerije novih možnosti, ki so naši glasniki in širijo dobro ime Galerije Loterije Slovenije. V tem svetu odtujenosti je to pravi zaklad in jaz ga imam.«
