23.11. – DAN RODOLFA MAISTRA

0
220

Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!« (Znamenite besede takrat še majorja Rudolfa Maistra, zjutraj, 1. Listopada (novembra) 1918, v Meljski vojašnici v Mariboru) Popoldne tega dne smo dobili prvega generala slovenske vojske!

Rudolf Maister je bil prvi general naše, slovenske vojske, velik strateg in bojevnik in tudi nasploh izredna osebnost. Ogromno je naredil  v smislu narodnega buditeljstva med Slovenci in nasploh za slovensko kulturo. Heroj, ki je bojeval več bitk obenem in vse preživel! Biti je moral tudi bitke ne le s sovražnikom, temveč tudi s tistimi, ki bi mu pravzaprav morali pomagati!

Rudolf Maister je bil zagotovo eden največjih Slovencev vseh časov. Njegovo ravnanje in vodenje slovenske narodne vojske ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije ter boj za slovensko severno mejo v obdobju 1918-1920, so njegova največja dejanja. Že ta ga, sama po sebi, uvrščajo med velikane 20. stoletja. Generalu Maistru se imamo zahvaliti za to, da je danes slovenski Maribor, da je slovenska Štajerska, da je slovensko Prekmurje in žal le majhen del Koroške. A če bi bilo po Maistrovo, bi bila slovenska Koroška bistveno večja in bi obsegala, tako Celovec in Beljak, kot tudi Gosposvetsko polje z Vojvodskim prestolom, Knežjim kamnom in Krnskim gradom.

Štajerska, ki jo je Rudolf Maister priključil Sloveniji

Rudolf Maister Vojanov – narodni heroj, general, rodoljub in umetnik

GOSPOSVETSKA STRAŽA (Rudolf Maister – Vojanov)


Od Labota do Baškega jezera
je naša straža stala.
Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo
in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu
je v naših vrstah rdeče zacvetelo
zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu
za našo Gospo sveto.

A v letu dvajsetem so nam Gospo
iztrgali z lažjo
in v naših okencih so nageljci
zajokali –
iz novih cvetov pa jim vdarja vera,
da še bo Gospa sveta zvala.

Rudolf Maister se je rodil 29. 3. 1874 v Kamniku kot najmlajši, tretji, sin finančnega uslužbenca Franca Maistra in Frančiške, rojene Tomšič.
Umrl je za posledicami kapi 26.7. 1934 v Uncu.
Z velikimi častmi je bil pokopan na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Vojak v avstrijski vojski
Rudolf je osnovno šolo z odličnim uspehom obiskoval najprej v Mengšu, nato pa v Kranju, kjer je leta 1885 začel hoditi v kranjsko nižjo gimnazijo in jo leta 1890 tudi končal.  Zaradi zgodnje očetove smrti (izgubil ga je star komaj tri leta) in ker sredstev za nadaljnje šolanje ni bilo več, je po 6. razredu vstopil v dveletno domobransko kadetnico na Dunaju. Ves čas osnovnošolskega in gimnazijskega šolanja ga je nad vojaškim poklicem navduševal stric Lovrenc, ki je skrbel zanj po očetovi smrti, zato njegova odločitev, da postane vojak, ni bila presenetljiva. Kadetnico na Dunaju je končal leta 1894 in bil imenovan za kadeta ter naslovnega vodjo čete. Po daljši bolezni je služboval  v Celju, kjer je postal poveljnik izpostave Celje.

Odločba, s katero je Narodni svet za Štajersko Rudolfu Maistru podelil čin generala in mu poveril poveljstvo nad Mariborom

Odločba, s katero je Narodni svet
za Štajersko Rudolfu Maistru
podelil čin generala in mu
poveril poveljstvo nad Mariborom

Razglas o razpustitvi zelene garde

Med vojaškim službovanjem se je poročil z Marico Stergarjevo, ki mu je kasneje s svojim znanjem francoščine pomagala pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V Zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj (1905) in Borut (1908).

Po začetku 1. svetovne vojne, 1914, so Rudolfa Maistra premestili v Maribor in mu določili mesto referenta pri okrožnem poveljstvu črne vojske v Mariboru. 1916 je postal njegov začasni poveljnik. Zaradi ovadb nemških nacionalistov je bil marca 1917 premeščen v Gradec, kjer je bil povišan v majorja. Kot major je bil julija 1917 imenovan za stalnega poveljnika črnovojniškega okrožnega poveljstva v Mariboru, kjer je bil do razpada monarhije.

Maistra so nadrejeni ocenjevali za dobrega, marljivega in prizadevnega avstrijskega kadeta in častnika, čigar odlike so se kazale v vodenju moštva, pedagoških sposobnostih in oblikovanju vojaške skupnosti. Zgovorne so bile ocene njegovih odnosov do predstojnikov, vrstnikov in podrejenih ter vsebina vojaških aktov, ki govori, da se je dobro spoznal na orožje in mobilnost čet. Prav njegove intelektualne sposobnosti in izjemne športne lastnosti (telovadec, sabljač, plavalec, smučar) so mu omogočile strmo napredovanje na različnih vojaških šolah in službenih mestih.

Razpad Avstro-Ogrske in obramba slovenske severne meje na Štajerskem

V Mariboru se je Maister po juliju 1917 povezal z vodilnimi slovenskimi politiki in ob koncu vojne sodeloval z Narodnim svetom na Štajerskem. 1. novembra 1918 je prevzel poveljstvo nad Mariborom in vso Spodnjo Štajersko ter ju podredil oblasti Narodnega sveta za Štajersko. Svet ga je povišal v generala. Dne 23.11.1918 je s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo (Schutzwer), vojsko nemškega mestnega sveta, ki mu je bila podrejena, in jo razpustil.

Tako je postal edini vojaški dejavnik v Mariboru, ki je imel pod svojim poveljstvom čvrsto vojaško organizacijo z okrepljeno zavestjo. Zasedel je slovensko narodno mejno območje na Štajerskem, po katerem je po sklenitvi mirovne pogodbe z Avstrijo skoraj v celoti potekala tudi državna meja. Z avstrijskim območnim poveljnikom R. Passyjem je 27.11.1918 sklenil pogodbo o črti med svojo in avstrijsko vojsko na Štajerskem in Koroškem, ki je določala, da lahko slovenske čete zasedejo kraje ob narodnostni meji, od Radgone do Šmohorja pri Beljaku.  13. februarja 1919 je bilo podpisano premirje.

Določitev meje z Avstrijo in Italijo

27.1.1919 je prišla v Maribor ameriška vojaška delegacija, ki se je z Rudolfom Maistrom pogovarjala o določitvi meja. V slabo zasnovani slovenski ofenzivi na Koroško konec aprila in v začetku maja 1919 je bilo Maistru naloženo, naj pripravi obrambno črto. Ko je konec maja 1919 prišlo do jugoslovanske ofenzive na Koroško, je Maister uspešno vodil enega od petih napadalnih odredov, Labotskega.

Rudolf Maister govori množicam, Maribor 1919

 

Skupina častnikov, Maribor 1919

 


Maistrova plaketa, delo Antona Severja, 1919

 

Spominska plošča na generalovi rojstni hiši na Šutni v Kamniku

 

Rudolf Maister: Bled, olje, 1897

Po zmagi in premirju je prevzel poveljstvo Koroškega obmejnega poveljstva. Njegova oblast je zajemala cono A plebiscitnega ozemlja. Maister je bil izvoljen za častnega predsednika Narodnega sveta za Koroško. Z različnimi akcijami je želel pridobiti prebivalstvo, da bi pri plebiscitu glasovalo za Jugoslavijo. Dne 18.9.1919 se je moral po sklepu plebiscitne komisije kot takratni poveljnik policijskih sil z njimi vred umakniti s Koroškega, ker bi lahko vplival na rezultat plebiscita. Uspešni poveljnik in osvoboditelj severne meje in Maribora se je razočaran vrnil v Maribor in postal mestni poveljnik Maribora. Od 1921-23 je bil predsednik komisije za razmejitev z Italijo. Bil je predsednik Narodne odbrane za mariborsko oblast, ki se je upirala nemškim nacionalnim pritiskom, in spodbujal kulturo, še posebej literarno življenje v mestu. Bil je častni predsednik Zveze Maistrovih borcev in Zveze slovenskih vojakov.

General je bil deležen najrazličnejših časti. Cela vrsta slovenskih občin ga je imenovala za častnega občana oz. častnega meščana, prva leta 1919 občina Fram pri Mariboru. Sledile so ji še druge okoliške občine, nato pa s posebnimi slovesnostmi še občine, s katerimi je bil tesno povezan – Kamnik (15.4.1924), Kranj in Maribor.

Umetnik in organizator kulturnega življenja

Od zgodnje mladosti je bilo Maistrovo življenje speto s književnostjo, glasbo in slikarstvom. Kot gimnazijec je izdajal svoj dijaški list Inter nos in kasneje Večernico v rokopisu, črtico Pokopali smo jo je objavil v Vrtcu in pesmi (Mors ruit, Ob zibki) v dijaškem listu Vesna. Bil je zunanji član ljubljanske dijaške Zadruge. V Celju je v letih 1913-14 urejal »literarno-znanstvene vaje Savinja«. Pesmi je kasneje objavljal večinoma v Ljubljanskem zvonu in Slovanu (Ženska in vino, Ciganka, Brodnik, Moj vinski kot, Patra Feliksa zdravilo, Legenda, Iz boja, Domov, Bolno srce, Ptičja romanca…). Leta 1904 je izdal zbirko Poezije. Njene značilnosti so zgledovanje pri Aškerčevi baladi in Heineju, anakreontska motivika in romantična ironija. Močnejše so fantovske pesmi v ljudskem duhu. Takšna je večina pesmi iz druge zbirke Kitica mojih (1929), iz katerih veje možato narodno čustvo. V pesmih je izražal narodnoosvoboditeljstvo in bolečino ob tragediji, da je v 1. svetovni vojni padlo toliko fantov.

Ukvarjal se je tudi z organizacijo kulture in izdajal literarne zbornike.

Maister je ljubiteljsko slikal. V dunajski kadetnici je vse obdobje študija za prosto risanje vojaških položajev. Kasneje je zraslo njegovo zanimanje za krajinarstvo (najbolj znana je slika Bled).

Bil je strasten ljubitelj knjig. Zbiral je stare knjige in si uredil dragoceno, bogato knjižnico. Danes v univerzitetni knjižnici v Mariboru hranijo okrog 600 knjig, ki jih je zbral.

Maister se je poznal s številnimi literarnimi ustvarjalci, teoretiki in kritiki, znanstveniki in politiki. Med drugim je prijateljeval s Kamničanom Franom Albrehtom in še posebej s kamniškim častnim občanom Otonom Župančičem, s katerim ga je vezalo tovarištvo še iz časov ljubljanske Zadruge. V času tik pred koroškim plebiscitom je bil tesno povezan z Maksimom Gasparijem, ki je upodobil vrsto propagandnih razglednic v korist rešitve koroškega vprašanja v prid Slovencem.

NAŠI MEJNIKI (Rudolf Maister – Vojanov)

Mladi! Da ste pripravljeni:
meča ne dajte nikoli iz desnice,
naše pravice nikoli iz zenice!
Vranec naj zoblje osedlan,
da se kot strela zaprašite
in prevalite lažnike kamnite,
ko se ukreše – vaš dan.

Bratje stražarji – pozdravljeni!

Zapisala: Maja Drolec