3. koncert Simfoničnega cikla
Die Ideale
27. januar 2011 ob 19.30, Velika dvorana
Nastopajoči
Simfonični orkester SNG Maribor
Koji Kawamoto, dirigent
Matjaž Rebolj, oboa
Program
Ivo Petrić Koncertna uvertura
Samuel Barber Canzonetta za oboo in godalni orkester, op. 48 (posth.)
Wolfgang Amadeus Mozart Simfonija št. 35 v D-duru, »Haffnerjeva«, K 385
I. Allegro con spirito
II. Andante
III. Menuet
IV. Presto
Franz Liszt Simfonična pesnitev št. 12, Die Ideale, S. 106
Ideali (Andante)
Zanos (Allegro spiritoso – Quieto e sostenuto assai – Poco a poco accelerando – Allegro molto mosso)
Razočaranje (Andante – Andante maestoso – Poco a poco più animato – Andante maestoso)
Zaposlenost (Allegretto mosso – Allegro spiritoso molto)
Apoteoza (Più moderato, maestoso, con somma passione – Allegro vivace – Allegro vivace ma non troppo – Stretto)
Ivo Petrić, ki je na Akademiji za glasbo v Ljubljani leta 1958 diplomiral iz dirigiranja in kompozicije, velja za enega najplodovitejših slovenskih skladateljev, ki bo junija letos praznoval svoj 80. jubilej. Petrić je v svoji pestri in bogati glasbeni karieri deloval kot oboist, umetniški vodja Slovenske filharmonije (1979–1995), deset let je bil tajnik Društva slovenskih skladateljev, vodil je tudi Ansambel Slavka Osterca. Bil je tudi član skladateljske skupine Pro musica viva (1964–1977), vodja edicij pri Društvu slovenskih skladateljev (1970–2002) in profesor na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Prejel je številne nagrade, in sicer študentsko Prešernovo nagrado (leta 1955), nagrado Prešernovega sklada (1971), Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za ustvarjalnost in Kozinovo nagrado, če naštejemo le najvidnejše. Je avtor preko 190 skladb za najrazličnejše zasedbe.
Koncertna uvertura za simfonični orkester, ki jo bomo slišali kot prvo skladbo nocojšnjega glasbenega dogodka, je nastala leta 1960 (po Tretji simfoniji) in udejanja predvsem povojno poetiko svobodne tonal(itet)nosti in transavantgardno, tj. neobaročno preoblikovanje ustaljenih glasbenih oblik. Uverturo zaokrožuje zaporedje treh oblikovnih enot, nakazanih s spremembo izvajalskega tempa (Moderato, Allegro vivo, Moderato). V kompozicijsko poetskem smislu je viden še močan naslon na estetiko Slavka Osterca, četudi se Petrićeva glasbena govorica razvija v smislu tematsko-motivične progresije. Uvodni kontemplativni del se prične v godalih (violinah), katerim se kaj hitro pridruži okrepljena pihalna zasedba. Glasbeni dialog se nadaljuje predvsem med temo v prvih violinah in pihali (posebno vezno tematsko gradivo lahko zasledimo v partu oboe), nato pa smo priča vse živahnejši medansambelski komunikaciji, kateri dodajo bogato ekspresiven moment tudi trobila. Srednji živahni stavek se prične s hitrimi pasažami v violinah (z diskretno spremljavo v nižjih godalih); tem se zoperstavi ritmični impulz v pihalih, nato pa se glasbena materija izmenjaje vrti zdaj od ene, nato spet do druge instrumentalne skupine – sklepni Moderato pa uspešno združi obe tematski nasprotji v zmagoslavni zaključek godal.
Že zgodnji talent ameriškega skladatelja Samuela Osborna Barberja (1910–1981), še posebej pa njegova odločnost, ki se je pokazala že v otroštvu, ko je materi pri svojih devetih letih napisal, naj ga nikar ne sili v igranje (ameriškega) nogometa, ker bo postal skladatelj, sta nemara botrovala k temu, da je Barber postal eden najvidnejših ameriških glasbenih ustvarjalcev svoje generacije. Njegov Adagio za godala (Adagio for strings) iz Godalnega kvarteta (op. 11) velja za eno najbolj markantnih in priljubljenih sodobnih klasičnih kompozicij, ki jo preveva melanholični, celo desolatni ton. Mimogrede, tudi skladateljevi biografi poudarjajo, da je bil Barber pogosto nagnjen k depresijam, zlasti v poznejših letih, ko so ga zapuščale ustvarjalne moči in se je spontano prepuščal refleksiji svoje življenjske poti. Canzonetta za oboo in orkester, op. 48, ki je nastala med letoma 1977 in 1978, leta 1981, torej posthumno, pa jo je orkestriral skladateljev dober prijatelj Charles Turner, izseva podobno melanholijo, kakršno lahko zasledimo v polodprti konfiguraciji klasičnih skulptur in v različnih likovnih upodobitvah. Zdi se, da je najmočnejši adut Barberjeve glasbene govorice predvsem notranja silovitost melodike, ki se le zlagoma udejanja skozi serijo napetih harmonskih struktur – vse do nepovratne točke, ki napoveduje izkušnjo sublimnega v glasbi.
Simfonija št. 35 v D-duru, K 385, ki jo je Wolfgang Amadeus Mozart (1756–1791) napisal ob koncu leta 1782 za svoje bogate salzburške podpornike, družino Haffner, in sicer ob priložnosti podelitve plemiškega naziva Sigmundu Haffnerju (mlajšemu), velja že zaradi izjemno učinkovite in domiselne izrabe glasbene materije za eno najboljših Mozartovih simfoničnih del, ki pa je sprva nastala kot serenada, a je kasneje doživela radikalno preobrazbo. Partitura simfonije je namenjena dvojni (a due) zasedbi klasicističnega orkestra (poleg godal zasledimo še dve flavti, dve oboi, dva A-klarineta, dva fagota, dva rogova in dve trobenti). Že uvodni optimistični orkestrski rafal prvega stavka (Allegro con spirito) napoveduje živahen in lahkotnejši ambient – ne gre pozabiti, da je bilo veliko takratne glasbe napisane po naročilu, pa še to praviloma za pomembnejše družabne dogodke, pogostitve, sprejeme, ognjemete, poroke itd. Drugi stavek (Andante) izzveneva v tipično mozartovskem arioznem stilu, pri čemer ima osrednjo vlogo seveda melodija v visokih godalih, pihala in ostali pa graciozno izpopolnjujejo odprt zvočni prostor. Dinamični in galantni nastop celotnega orkestra v Menuetu znova poživi galantno atmosfero – četudi učinkuje trio kot obstransko glasbeno paberkovanje –, ta pa se v razposajenem finalu (Presto), kjer najdemo tudi nekatera zanimiva kontrapunktična mesta, dokončno razplamti v rokokojsko veseljačenje.
Bogat zven romantičnega orkestra, zlasti smisel za glasbeno »slikanje« različnih odtenkov človeških čustev in njegovega stanja duha, je le posledica močno individualizirane težnje takratnih skladateljev po celovitejši glasbeni umetnosti, ki bi poleg glasbe vsebovala še močan programski nagovor (v dobesednem smislu). Tudi Franz (oziroma Ferenc) Liszt (1811–1886), ki se je v svojem času uveljavil predvsem kot neprekosljiv virtuoz na klavirju – temu instrumentu je posvetil levji delež svojega ogromnega opusa – in glasbeni Casanova, je sledil tovrstnim naprednim idejam, četudi se je v starejših letih »spokoril« in živel v askezi kot član frančiškanskega reda. Med pomembnejšimi Lisztovimi invencijami, ki sledijo poprej omenjeni tendenci glasbene romantike, sploh novonemške šole, je tudi (praviloma enostavčna, a multiplo členjena) simfonična pesnitev, v kateri se zgledno udejanja specifikum Lisztove kompozicijske govorice, t. i. tehnika tematske transformacije, ki se ob boku motivičnih ponovitev docela prilagaja pripovednemu toku privzete pesmi, zgodbe, romana, mita ali celo slike in skulpture. Lahko bi rekli, da sta skladateljeva domišljija, ki jo je sprožilo določeno umetniško (neglasbeno) delo, in posledična refleksija sprožili nastanek posamezne simfonične pesnitve, iz nove glasbene reprezentacije pa sta razvidna predvsem avtorjeva estetski angažma in habitus. Simfonično pesnitev Die Ideale (Ideali), s katero zaključujemo nocojšnji koncert, je Liszt napisal leta 1857 po istoimenski Schillerjevi pesnitvi. Prosti harmonski izmiki in premišljene modulacije, ki jih najdemo v tem glasbenem delu in nakazujejo tendence k »aktivnemu« glasbenemu impresionizmu, povezujejo tematsko preoblikovane in agogično večkrat variirane odseke, ki jih lahko zasledimo tudi v Schillerjevem izvirniku (Ideali – Zanos – Razočaranje – Zaposlenost) z edino izjemo sklepnega dela (Apoteoza), v katerem Liszt predstavi svoj umetniški credo: trdno oprijemanje idealov, četudi so ti težko dosegljivi in uresničljivi, predstavlja najvišji smoter našega življenja. Vprašanje, na katerega si bo lahko bržkone odgovoril vsak poslušalec, pa je, ali nam bo lahko glasbena ali kakršna koli druga umetnost (kakor tudi nocoj izvedena Lisztova simfonična pesnitev) pri tem dovolj nazorno pomagala in pokazala »pravo smer« na nepredvidljivi poti naših življenj.
Benjamin Virc
BIOGRAFIJE
Koji Kawamoto, dirigent
Koji Kawamoto je eden najbolj obetavnih japonskih dirigentov mlajše generacije. Glasbeno šolanje je z odliko zaključil na Tokijski državni univerzi za likovne umetnosti in glasbo, kjer je imel možnost študirati pod vodstvom velikih dirigentov, kot sta Sergiu Celibidache in Valerij Gergijev. Študij dirigiranja je izpopolnjeval v ZDA pri slovitem dirigentu Gustavu Meierju. Pot do mednarodne glasbene kariere mu je odprlo 10. mednarodno glasbeno tekmovanje dirigentov Min-On v Tokiu (1994), kjer je dosegel tretje mesto. Japonsko glasbeno javnost je močno presenetila zrelost muzikalnega podajanja komaj enaindvajsetletnega Kawamota, saj se zgodi le izjemoma, da tako mladi dirigenti premišljeno obvladujejo svoje glasbene sposobnosti. Leta 2001 se je prvič predstavil v Evropi, v gledališču Vorpommern v Nemčiji, kjer so ga sprejeli z velikim navdušenjem. Temu uspehu je sledilo povabilo, da bi kot glavni dirigent sodeloval z gledališčem v Vorpommernu in vodil Severovzhodnonemške filharmonike. Z njimi je leta 2003 koncertiral po Tajski, Maleziji, Indoneziji, Filipinih, Brunejih in v Vietnamu. Za svoje dirigentsko delo so maestra Kawamota nagradili s priznanjem 59. pomladnega mednarodnega glasbenega tekmovanja v Pragi. V svoji bogati glasbeni karieri je vodil mnoge priznane orkestre, kot so Radijski simfonični orkester v Pragi, Istanbulski državni simfonični orkester, Simfonični orkester Oshawa Durham, Vojvodinski simfonični orkester, Filharmonični orkester Tokio, Filharmonični orkester Sendai, Simfonični orkester iz Hirošime, Kjotski simfonični orkester, Simfonični in Filharmonični orkester v Osaki idr. Trenutno vodi Radijski simfonični orkester v Plznu, katerega vodstvo je prevzel leta 2008. Njegov repertoar obsega veliko zakladnico simfoničnih in koncertnih del različnih stilnih obdobij ter pester izbor opernih in baletnih del, kot so Don Giovanni, Čarobna piščal, Fidelio, Figarova svatba, Glumači, Janko in Metka, Carmen, Seviljski brivec, Traviata, Madama Butterfly, Tosca ter baleti Coppélia, Hrestač, Trnuljčica, Romeo in Julija, Notredamski zvonar, Daphnis in Chloé idr.Jasen občutek za glasbeno izraznost in Kawamotova strast do glasbe bosta še naprej navduševala orkestre in občinstvo vsega sveta.
Matjaž Rebolj, oboa
Matjaž Rebolj se je rodil leta 1978 v Mariboru. Že v najstniških letih je začutil potrebo po drugačnem načinu umetniškega izražanja, kar se je še bolj izrazito pokazalo med študijem oboe na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je leta 2002 z odliko diplomiral v razredu prof. Boža Rogelje. Že dve leti kasneje, tj. 2004, je s posebno pohvalo zaključil podiplomski študij pri prof. Christianu Wetzlu na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost »Felix Mendelssohn Bartholdy« v Leipzigu. Tam je prav tako študiral dirigiranje pri Haraldu Knaufu, v Madridu pri Georgu Pehlivanianu, v Sloveniji pa pri priznanem slovenskem dirigentu Marku Letonji. Je solist in redni član Slovenske filharmonije. Od leta 2005 je glavni dirigent Komornega orkestra Savitra, ki je v sklopu koncertnih ciklov umetniškega društva Savitra vse do izteka sezone 2009 skrbel za nekonvencionalno, a s subtilno duhovnostjo prežeto glasbeno podobo mesta Maribor. O svojem umetniškem in življenjskem poslanstvu, ki se navezuje predvsem na ustvarjanje pogojev za naš skupni boljši jutri, je zapisal: »Rad igram glasbo. Obožujem živeti vsak dan z zanosom in spoštovanjem do življenja. Iskreno prijateljstvo štejem kot najvišjo vrednoto, ljubezen, ki ne pogojuje, ampak si samo želi služiti v ponižnosti, predanosti in preprostosti … in na tak način igram za vse. Vse drugo je nepomembno. Niti ena nota ne bo zvenela drugače, če boste vedeli, kaj sem počel v življenju in kje vse sem igral. Če me boste kdaj spoznali, ne bom zaradi vseh teh podatkov nič boljši ali slabši, prijaznejši, spoštljivejši, lepši ali grši. Zmeraj bom jaz jaz in moja glasba bo govorila vsem, ki jo bodo hoteli iskreno slišati …«
