Pred dobrimi 25-leti je Iztok Čop prvič sedel v čoln. Štiri leta kasneje je droben fantič pri 17-ih, že stal na stopničkah. Z Denisom Žvegljem sta postala mladinska svetovna prvaka. In začela se je blesteča športna kariera enega najuspešnejših slovenskih športnikov vseh časov.
Leta 1991, komaj dva meseca po slovenski osamosvojitveni vojni, je Iztok Čop v paru z Denisom Žvegljem na svetovnem prvenstvu na Dunaju osvojil srebrno kolajno, prvo za samostojno Slovenijo. Leto kasneje, prav tako z Žvegljem, je Sloveniji priveslal prvo olimpijsko medaljo. Leta 1995 je v Tamperah na Finskem doživel enega vrhuncev svoje kariere, saj je postal svetovni prvak v enojcu. Potem je prišel Luka Špik in rodila se je sanjska športna zveza. 1999 sta v Kanadi postavila svetovni rekord in postala svetovna prvaka, leto dni kasneje sta Sloveniji priveslala prvo olimpijsko zlato.
Tekmovali ste na petih olimpijskih igrah. Leta 2000 domov prinesli zlato, štiri leta kasneje srebro. Začeli ste z bronom, ko sta leta 1992 z Denisom Žvegljem Sloveniji priveslala prvo olimpijsko medaljo. Pohvalite se lahko, da ste kar osemkrat prejeli priznanje športnik leta, da so vas leta 2001 izbrali za športno osebnost leta, 2006 za ekipo leta, prejeli ste plaketo in nagrado Stanka Bloudka in leta 2009, od predsednika Türka, prejeli red za zasluge.
Če bi šel samo na titule bi lahko po Sydneyju zaključil. Do takrat sem namreč dosegel vse, kar se da. Vendar jaz vidim izzive drugje. Meni je bolj kot rezultat pomembna pot, ki pelje do rezultata. Medalja je sicer cilj, tudi izziv, vendar že dolgo ne gre več samo za to. Na začetku, ko vidiš zgolj cilj, nastane precejšen problem, če ti tega cilja ne uspe doseči. Če pa si za izziv vzameš pot in na njej uživaš, potem ti v primeru, da ti ne uspe kar si si zamislil, ostanejo užitki in zaveš se, da je bilo vredno.
Pa vendar, cilji in rezultati so pomembni. Kakšne ste si zastavljali vi?
Take, ki so bili težko dosegljivi. To me je vleklo naprej. In na koncu se je zgodilo, da je bila večina mojih rezultatov pod mojimi zastavljenimi cilji.
Zakaj ravno veslanje?
V osnovni šoli sem se ukvarjal z vsemi športi, ki so bili na voljo. Vedno sem hkrati treniral tri ali štiri različne športe, od atletike, teka na smučeh, do odbojke. Potem sem pri 13-ih odkril veslanje.
Kako to mislite, da ste odkrili veslanje?
Moj oče je bil sodelavec veslaškega trenerja in nekoč mu je ta predlagal naj me pripelje. Takoj mi je bilo všeč.
Zakaj?
Predvsem zato, ker je šlo zares. Tu ni bilo zafrkancije. Ves čas si se moral dokazovat, že samo za boljšo opremo. Imeli smo interne borbene treninge kdo bo dobil boljši čoln. Če si na treningu manjkal, si se moral opravičit in argumentirat zakaj te ni bilo. Kar naenkrat sem se zavedel, da nimam več prave svobode in moral sem resno razmisliti ali si želim iti v to. Potem pa so prišli rezultati. Leta 1986 sta Mujkič in Mirjanič postala svetovna mladinska prvaka in prešinilo me je, da bi tudi meni, če bom res trdo delal, lahko nekoč uspelo. Moj prvi cilj je bil priti v Jugoslovansko reprezentanco. Takrat to sploh ni bilo tako enostavno kot je danes. Baza je bila dosti večja, pa tudi kriteriji so bili višji. In to je bil močan izziv zame.
Vas nikoli ni zamikalo, da bi odnehali?
Čisto na začetku. Tudi zato, ker sem imel zelo slabe telesne preddispozicije. Potem pa sem začel trenirati z Žvegljem, ki je bil še manjši in bolj suh od mene. Ves čas sva lovila starejše in ko sva videla, da se jim približujeva, nama je to dalo nov zagon. Takoj ko sem nekoga prehitel, se mu nikoli več nisem pustil premagati. Če je bilo še tako težko, sem si rekel, če sem takrat zmogel, bom tudi danes. In tako je šlo nekaj let. Dokler nisem stopil v člansko konkurenco. Prvo leto je še lepo šlo, drugo leto se je prvič zalomilo. Prehitevati so naju začeli tisti, ki sva jih sezono prej midva premagala. To je bil precejšen šok. Saj v sebi veš, da se to lahko zgodi, pripravljen na to pa kljub vsemu nisi.
Ker niste odnehali domnevam, da vas je to utrdilo?
Res je. Še bolj pa me je utrdilo služenje vojaščine, ko mi niso dovolili, da bi treniral. Takrat sem imel občutek, da so mi vsi obrnili hrbet, tako v veslanju, kot tudi drugje. Bil sem jezen kot ris. In ko so se zadeve uredile, sem eksplodiral. Na tekmovanjih sem začel spet dosegati rezultate. In takrat sem na vse skupaj začel gledati drugače, bolj celostno. Ko sem dojel da je šport zame privilegij, da to počnem iz čiste ljubezni in zadovoljstva, sem z drugačnim pristopom začel hoditi na treninge. Sploh potem, ko sem si ustvaril družino.
Kako se je ta vaš preobrat videl na zunaj?
Dostikrat ne sledim samo najboljšemu možnemu rezultatu, čeprav bi bilo to mogoče najbolj pametno, ampak sledim tistemu kar si jaz trenutno najbolj želim. Tako sem šel za nekaj časa veslat v enojca, pa spet nazaj v dvojca.
Pa zaradi tega niste imeli težav?
Seveda sem jih imel. Očitali so mi, da se izmišljujem. In tudi zato sem moral biti boljši od drugih. Zelo dobro sem se zavedal, da če ne bom dosegal dobrih rezultatov, ne bom mogel več izbirati v kateri disciplini želim tekmovati.
Če se vrneva k izzivom in k vašim željam, da sledite tistemu kar si želite. Leta 2005 vama je s Špikom uspelo nekaj kar še ni nikomur pred vama. Odločila sta se za dvojni nastop na svetovnem prvenstvu v japonskem Gifuju in uspela. Osvojila sta medalji v dveh olimpijskih disciplinah, in sicer zlato v dvojnem dvojcu in srebrno v dvojnem četvercu, skupaj s Prelogom in Mizeritom. Za ta dosežek vaju je FISA nagradila s priznanjem za najboljšo moško posadko leta. Kaj vas vleče, da počnete to česar se drugi ne lotijo?
Z Lukom sva bila v dvojnem dvojcu toliko boljša od drugih, da sva si upala tekmovati še v četvercu. Tega pa se do takrat še nihče ni lotil zato, ker tekme potekajo paralelno in so tekmovalci na glavni tekmi že pošteno utrujeni. Midva sva takrat na vsaki tekmi sodelovala dvakrat. Zadnjo tekmo sva bila tako izpraznjena, da nisva vedela ali bova sploh zdržala. Čeprav sva bila pol tekme na rezervi, nam je na koncu zmanjkalo le par stotink za zlato kolajno. Res sva se potrudila, tudi zato, ker sva čutila precejšno odgovornost do drugih dveh fantov. Bilo je res težko in vesel sem, da nama je uspelo. In prav zato mi ta nagrada, poleg vseh osvojenih medalj, največ pomeni.
Znani ste tudi potem, da si upate javno opozarjati na napake in probleme. Leta 2006 ste se precej izpostavili, ko ste opozarjali na problem financiranja v športu, enako lani, ko ste se odzvali na pomoč premierja Boruta Pahorja Primožu Kozmosu.
Jaz sem to doživel kot mrzel tuš. Primož se je izpostavil, vendar kot se je pokazalo, samo zase. Še najbolj sem bil razočaran nad vlogo ministra Lukšiča, ki je bil, bolj ali manj, na tekočem z aktualnimi problemi športnikov in jalovo pomočjo MŠŠ-ja. Javno lobiranje premiera Pahorja pri državnih podjetjih pa niti ne zasluži komentarja.Veliko športnikov je bilo mojega mnenja, res pa je, da se skoraj nihče ni oglasil.
Kar pa se financiranja tiče, ta problem še do danes ni urejen. Poskušamo postaviti sistem za pomoč športnikom po končani karieri. Zelo sem razočaran nad državo, ker bi lahko z zelo malo sredstvi in nekaj dobre volje postavili enega boljših sistemov v Evropi. Imamo vse možnosti za to: relativno malo nas je, smofleksibilni in vsi se poznamo med seboj. Zato ne morem sprejeti razlage, da nam to preprečuje zakon. Kdo pa lahko popravi in spremeni zakon, če ne vlada? Za rošade v različnih svetih, ki delujejo na področju športa, pa se zadnje čase najde pot. Sprašujem se kaj bo, ko se bo menjala oblast.
In ker nisem tiho, marsikdaj poslušam očitke, da se rad kregam. Daleč od tega. Pravzaprav sem razočaran, ker se je treba kregati za stvari, ki bi morale biti same po sebi razumljive. Nikoli se ne borim samo zase, vedno se borim tudi za ostale športnike. Mi je pa lažje kaj povedat na glas, ker so moje prioritete, kar se finančne eksistence tiče, drugje.
Promovirate tudi šport med mladimi. Zakaj se vam to zdi pomembno?
Prepričan sem, da je med mladimi treba širiti športne vrednote. Danes teh vrednot ni in to je glavna kriza naše družbe. Šport mi je všeč, ker tam ni blefiranja. Ne moreš po bližnjicah, pa tudi veze in poznanstva ti pri doseganju rezultatov prav nič ne pomagajo.
Vi ste se bolj resno s športom začeli ukvarjati šele pri 13-ih.
V šoli sem imel toliko različnih športov na voljo, da so v celoti zadovoljili moje potrebe po gibanju. Prepričan sem, da so na začetku itak straši tisti, ki usmerjajo otroke v nek točno določen šport. Meni sta starša pustila proste roke. Menim, da je za otroke najbolj pomembno to, da so aktivni. Usmerijo se lahko tudi pozneje.
Izhajate iz športne družine?
Težko rečem. Načrtno se v naši družini ni nihče ukvarjal s športom. Smo pa bili zelo aktivni. Moja mama gre vsaj petkrat na teden na Roblek ali na kakšen drug hrib.
Imate dve hčerki, stari šest in osem let. Ste ju že vpisali v kakšno športno aktivnost?
Ne. Vsak dan sta pri moji mami na vasi in prepričan sem, da je to zanju bolj pomembno kot vse vodene aktivnosti. Premladi se mi zdita za nek ustaljen urnik. Ko bo bosta sami pokazali interes in lahko sami hodili na treninge, bo pravi čas. Menim, da je prava starost za resne treninge šele pri desetih letih. Ko otroci sami že lahko presodijo kje so njihove meje.
Pa že kažeta zanimanje za kakšen šport?
Ne. Sta zelo živahni deklici. Pa tudi sicer še vse počnemo skupaj. Zdaj sva ju s soprogo postavila na tekaške smuči in bilo jima je všeč. Smučat ne hodimo veliko, veliko pa drsamo, ker imamo v bližini drsališče.
Če se vrneva nazaj k vam. Bližate se štiridesetim. To je, če se ne motim, že kar visoka starost za vaš šport. Kje ste?
V zgornji tretjini zagotovo. Se je pa ta meja precej premaknila. Ko sem jaz začel pri 19-letih, se mi je zdelo že čudno, da nekdo še tekmuje pri 25-letih. Ko je bil leta 1994 Sydney izbran za olimpijado leta 2000, sem si rekel, da bi bilo super, če bi mi še uspelo sodelovati. Zdaj pa je od tega že 11 let in še vedno sem tukaj. Lani sem si sicer vzel tekmovalno pavzo. Po 22-ih letih v reprezentanci, ves čas na polno, brez rezultatskih zdrsov, sem preprosto začutil, da si moram vzeti odmor.
In kako je bilo?
Super! Nobenih tekem, nobenih terminov. Poleti sem se vsako jutro, glede na vreme, odločil kaj bom ta dan počel. Treniral sem ves čas, le v manjšem obsegu. Tako sem si napolnil baterije, da še sam ne morem verjeti. Hkrati pa sem preveril ali me to še veseli.
Pa vas?
Me. Še vedno uživam, zato bom to še nekaj časa počel.
Ciljate na olimpijske igre 2012?
To je en od ciljev, vendar o tem še ne želim preveč razmišljati. Bom videl kako se bo obrnila sezona. Veliko tekmovanj bo doma in to mi leži. Olimpijada samo zaradi olimpijade ni moj cilj. Če bodo rezultati, če bom v tem užival, potem da, sicer pa ne.
Na vaši spletni strani sem našla tale zapis: »Nič se ni zgodilo naenkrat, samo od sebe. Trdo delo, odrekanje, samodisciplina, ljubezen, znanje, improviziranje, ideje.« S tem bi lahko zaključila najin intervju. Pa vseeno, kaj boste počeli, ko boste prenehali s tekmovanji?
Vse to kar ste prebrali, samo, da bo to veljalo za nekaj drugega. Glavni problem vseh športnikov je, da se moramo spustiti še enkrat na začetek. To je težko, ker se je spet treba dokazovati.
Mislite na rowing vadbo, s katero ste začeli pred dvema letoma?
Tudi. Večino časa sem prisoten na treningih, tudi vse programe vadbe delam sam. Mnenja sem, da moram biti zraven, če prodajam svoje ime.
Ničesar ne prepuščate naključju?
Ne. Želim imeti nadzor, hkrati pa mi to omogoča, da takoj odreagiram, če kaj ne gre v redu. Zavedam se, da sem si zaradi svojih športnih dosežkov ustvaril ime za katerega sem zelo garal in zato se trudim, da ga ohranim. Ime lahko zelo hitro zapraviš. Preveč dela sem vložil, da bi vse skupaj uničil. To je tista deviza s katero moram delat naprej, pa karkoli bom že počel.
Kratkoročno to, kaj pa dolgoročno?
Ne vem še. Odvisno je od tega koliko časa se mi bo še dalo tekmovati in se boriti z mlini na veter. Starejši ko je človek, bolj konzervativen postaja. Bojim se, da bom prišel do točke, ko si bom rekel, kaj mi je tega treba in bom šel svojo pot.
