General Pulaski, ki se je proslavil s tem, da je v času ameriške revolucije rešil življenje Georga Washingtona, si bržkone ni mogel predstavljati, da se bom nekoč z umetniškim kolektivom BridA utaborila v stanovanju hiše na brooklynski ulici, ki nosi njegovo ime. Da bo tam naš newyorški domicil, sem prvič slišala, ko je bilo treba vpisati naslov bivanja v vlogo za dovolitev potovanja v Združene države v sklopu Visa Waiver programa.
Ah ja, skoraj bi pozabila omeniti: enak naslov je bilo potem potrebno vpisati vsaj še enkrat, tudi na letalu. Na tiskovini je bil tudi droben tisk o tem, da lahko na letalu po zakonu št. ta in ta povprašaš za seznam držav, za katere je zahtevana izpolnitev formularja. Ko se je stevard ustavil pri meni, sem mu zdrdrala številko in zahtevo. Pojma ni imel, o čem govorim. Nihče v dvajsetih letih me tega ni vprašal, mi je odgovoril, in začudeno bral tiskovino.
Torej, 32 a Pulaski Street je vsaj dvakrat urejen in uradno zapisan kot moj prvi ameriški naslov. Če bi že koga zamikalo, Google vam zmore odkriti njegovo lokacijo in celo posnetek ulice, vendar pa ne more pričarati njenega utripa. Ko je taksi, ki nas je peljal iz Newarka pod reko do Manhattna in skozi njegovo kitajsko četrt ter po mostu do Brooklyna in skozi judovsko četrt, zavil na ulico Pulaski, smo za trenutek vsi utihnili. Prej smo živahno komentirali vse, kar smo na poti opazili. Zdaj smo za trenutek obmolknili. Bila sem osupla, skorajda šokirana. Ulica bi se lahko nahajala skorajda kjer koli v t. i. tretjem svetu. Bila je nekaj povsem drugega, kot si morda naslikamo iz podob filmov ali pripovedovanj. A vsaj vhod s številko 32 a je deloval bolj ohrabrujoče. Prijetna pastelna barva. Strmo stopnišče. Sendi je pozvonila in vrata so se odprla. Durg za drugim smo vstopali in pogled na hodnik me je nekoliko pomiril. Lep ladijski pod. Menda ne bo tako hudo. Nato kar prijetno stanovanje. Pred odprtimi vrati hladilnika, ki se mi zdi pretirano velik za takšno stanovanje, kleči mlada ženska. Vanj shranjuje zelenjavo, se mi prijazno nasmeji, pozdravi in hiti razlagati, kaj počne in kakšno zelenjavo je nakupila. Američani se pač ne dajo motiti. Poleg nje še trije fantje – Gabriel, Brack in Craig.
Stanovanje ima tri sobe, od tega največjo brez okna, dva stanovalca, obiskovalko za nekaj dni, stalnega drop-in obiskovalca in zdaj še nas štiri. V stanovanju je ena sama postelja. Gabrielova. Njeno ogrodje je narejeno iz desk, ki so nekoč služile za policijsko zaporo. Pod njo je kupček predalov. V drugi spalnici, ki pripada Bracku, postelje ni. Takoj mi pokaže nekakšno blazino, ki je pol manjša od njega, in pove, da spi na njej. Ponudi nam, da se tudi mi odpočijemo na njej, v kolikor smo utrujeni od potovanja. Seveda nismo utrujeni. Vsedemo se na značilne strme vhodne stopnice. Stoep. Sliši se kot ‘štup’. Še vedno skoraj izvorno nizozemsko. Prisotnost spomina na nekdanji Breukelen, iz katerega se je razvil Brooklyn.
Popoldne se Brack in Craig pojavita z nekim mercedesom in nas odpeljeta do nekega cenovno sprejemljivega trgovskega centra. Target. Nakupimo si zračne blazine in spalne vreče. Bracku rečem, naj jo izbere sam, ker jo bom pustila njemu. Mislim, da je kar zadovoljen.
Nekako se razporedimo. Blazine so napihnjene. Zlezem v spalno vrečo. Premišljujem, kako dolgo je že od tega, da sem spala na zračnih blazinah. Menda je bilo to še v tistih časih, ko je večina jugoslovanskega življa preživljala poletne dopuste po sindikalnih domovih ali zasebnih vikendih vzdolž jadranske obale. Joj, koliko nas je včasih bilo na kupu. Pa smo preživeli in še lepo je bilo.
Zaspim kot ubita.
