4. 11. Medeni dokaz v Cankarjevem domu

0
205

Dragi bralec, ljuba bralka!

 

Preden se boste poglobili v to »čutno izpoved sodobne Šeherezade« pustite moralo in predsodke zunaj, nikakor pa ne upanja, da nam naše telo in naši prvinski nagoni narekujejo naša najintimnejša čustva. Četudi bi jih civilizacijske norme rade ukalupile in je ljubezen v vseh verah preroško in tartufsko predvsem zadeva duše, tokrat uzremo v zrcalu umetnosti čutnost telesnega ljubljenja. Roman Salwe al Neimi je predvsem pesem ljubezni in pesem ljubljenja, čista učna ura telesnega užitka. Od vulgarnosti in poceni učinkov erotičnih izpovedi plehkih dam, ki so v zadnjem desetletju zaslovele na svetovni knjižni sceni, nas ločijo njena visoka estetska merila za jezik in plejada literatnih citatov, ki sta jih prevajalki skrbno poustvarili tudi v slovenščini. Ko odpremo prvo stran, se zapletemo v arabeske lepote in bralnega užitka.

 

Salwa al Neimi je sirska pesnica, ki živi v Parizu in je zaposlena v Inštitutu za arabske študije. Po študiju arabščine in gledališke umetnosti v Siriji je delovala vrsto let kot novinarka na področju kulture. Izdala je več pesniških zbirk, a svetovno slavo in prevod v sedemnajst tujih jezikov je dosegel šele njen prvi roman Medeni dokaz. V francoščini je leta 2003 izšel izbor njenih pesmi, prevedenih iz arabščine, Moji predniki, morilci (Mes ancêtres, les assassins). Napisala je tudi zbirko novel, Le livre des secrets (Knjiga skrivnosti), in izbor literarnih pogovorov z naslovom Sodelovala sem v prevari (J’ai participé à la supercherie). S svojim romanom Medeni dokaz je, kakor pravi sama, želela na novo iznajti jezik ljubezenskega poželenja ženske. Načrtno in z dobro mero provokacije ga je leta 2007 napisala v arabščini, izšel je pri slovitem bejrutskem založniku Riad El-Rayess. Besede seks, fuk, penis, orgazem in podobne so skorajda pregnane iz arabskega jezika danes. Salwa v intervjuju za Nouvel Observatuer pove, da ji je računalniški program za pisanje vedno znova vse bolj sočne izraze obarval rdeče in jih želel zamenjati s čistunskimi – kastracija jezika za spolno moč moških? Aljazeera je Salwo al Neimi označila za najpogumnejšo arabsko pisateljico vseh časov.

Roman, ki so ga nekateri bolj drzni recenzenti, povzeli s stavkom “ko se ljubim, obstajam” ali dobesedno »fukam, torej sem«, je povzročil pravo paniko – nemudoma je bil prepovedan v vsem arabskem svetu, razen magrebskih držav. Prevod Oscarja Halianija v francoščino in prvovrstna distribucija založnika Roberta Laffonta sta knjigo vpisala med uspešnice številnih dežel. A svet islamskih vernikov, kjer je dovoljena le seksualnost moških, ni mogel sprejetu Salwinega medu, ki ga ljubimec pripovedovalke nežno posname iz njenega mednožja. Tam roman berejo na skrivaj, poznajo ga prav vsi.

 

Pripoved romana je izpoved v prvi osebi, resničen pogled v notranjost arabske ženske, ki za razliko od zgodb nasilja in zlorabe, kakršnih smo vajeni sicer iz arabskega oziroma muslimanskega sveta, opeva željo ženske po ljubezni in erotiki. Pripovedovalka je ženska, za katero ne vemo ne starosti ne stanu. Ne vemo, ali je mati, ali poročena, vdova, dekle – je brezčasna in svobodna. Izvemo le njen poklic, ki je tudi literarna pretveza za neštete citate iz arabske književnosti: pripovedovalka je knjižničarka, ki jo povabijo v Ameriko na kolokvij o arabski erotični književnosti, saj je po 11. septembru zanimanje za muslimanski svet zelo veliko. Med pripravami nanj nam razkrije svoja literarna raziskovanja, še bolj pa intimna občutja in njihov razvoj. Navaja številne moške, s katerimi se je ljubila, opise ljubljenj pa začini s sladkim medom – simbolom erotičnega užitka. »Kdor ljubi moje telo, ljubi mene. Kdor hoče moje telo, hoče mene. Tako ljubezen edino priznam, vse drugo je književnost.« Vsako svojo tezo in prigodo podkrepi s citati iz arabske književnosti pesnikov in filozofov kot Mohammed Ibn Zakarya, Ibn el-Azrak, Ali Ibn Nasr, Ahman Ibn Suleiman in mnogih drugih danes manj poznanih ali celo nezaželenih imen, katerih izreke brusi ob zahodnjaško miselnost pojmovanje ljubezni, ki idealna kot Romeo in Julija, Tristan in Izolda, itd. Idealističnim slikam zoperstavi prepoteni telesi in prepletene ude. Ne ustavi se niti pred citati slovite »miljonarke« El-Afyje, ki ni bila slavna zaradi milion zlatnikov premoženja, temveč zaradi tega, ker naj bi se v času njenega življenja ljubila z milion moškimi. Upira se vsem verskim dogmam, ne le islamu, ki so si skozi stoletja ustvarile nadzor nad človekovim užitkom. Brez dlake na jeziku razkriva hinavščino arabskega sveta, ki preko islama in njegovih naukov drži ljudi v strahu. Posebej zanimivo je poglavje, v katerem razpravlja o poimenovanju pojmov v besednjaku ljubezni, ki kažejo na hipokrizijo današnje družbe. Ob izidu v Franciji so si članki, ki so obravnavali spolnost v Koranu, Bibliji in Tamuldu sledili in se dopolnjevali v enem samem sporočilu: pustite nam naše telo, če hočete dušo. Ene same zgodbe v romanu pravzaprav ni, dogajanje so bolj sekvence pripovedovalkinih občutij, razmišljanj in doživljanj v njenih zelo nekonvencinalnih ljubezenskih zvezah oziroma pripovedovanje zgodb o drugih ženskah in moških. Ob branju imamo občutek kot da smo v Tisoč in eni noči slovite Šeherezade, le da središče pripovedi niso junaška dejanja, temveč ljubezen in čustva. Knjigo lahko beremo in priporočamo tudi kot učbenik ljubezni za oba spola.

 

Njen prevod v slovenščini prihaja k nam v zbirki Beri globalno s posvetilom enega največjih pisateljev današnjega časa Yasmine Khadra, ki pravi: »Čudovito besedilo: zdravo, lepo, odprto, vseeno pa literatno poglobljeno; žlahtnost in sreča za kulturno sceno.« Nedvomno branje, ki ga lahko beremo v dolgih poletnih večerih ali zimskih popoldnevih preden gremo spat, čeravno ne sami. V vsakem primeru bomo ob dih.