Pred izidom knjige Luke Elsnerja: Železna volja

0
205

Intervju je pripravil Miha Zupan

Spomini na prve nogometne korake v mlajših kategorijah francoskega kluba OGC Nice.

 Nogomet sem začel igrati v klubu, kjer je igral moj oče, kar je povsem logično. Z bratom sva na robu igrišča vedno spremljala treninge prve ekipe in po čisto naravni poti sem se, ko sem bil dovolj star, priključil treningom mlajših kategorij. To obdobje je bilo seveda namenjeno samo zabavi in druženju s prijatelji. V tem klubu sem treniral do 15. leta, a večinoma v slabših kategorijah. Ker v meni očitno niso videli prihodnosti, sem iz njega izstopil, ko sem dopolnil 16 let. V francoskih profesionalnih klubih je selekcija ostra in neusmiljena, kar je tudi razumljivo, saj imajo na voljo ogromno kakovostnih igralcev.

 

 Prestop v Cagnes. Kako je prišlo do tega, koliko časa si igral tam?

Po odhodu iz Nice sem nadaljeval pot po raznih amaterskih klubih v okolici glavnega mesta Azurne obale. Počasi sem napredoval, nikoli pa nisem izstopal, zato je velik del moje zavzetosti šel v študij na Fakulteti za šport. Pred vrnitvijo v Slovenijo sem štiri leta igral za Cagnes S/M, majhen amaterski klub. To je bila približno 8. francoska liga – soliden regionalni nivo, toda zelo daleč od profesionalnega sveta.

 

Vrnitev v Slovenijo in uspešna zgodba z NK Domžalami. Nekaj vtisov o trenerju Stojanoviću in takratnih soigralcih. Organizacija kluba? Kako so potekali treningi?

Spomini na kvalifikacijske tekme za Ligo prvakov. (Dinamo?)

 Po končanem študiju v Franciji sem se odločil za vrnitev v Slovenijo (kjer sem živel samo eno leto po rojstvu), da bi nadaljeval izobrazbo na Fakulteti za šport v Ljubljani. No, dobil sem priložnost, da se preizkusim v NK Domžale. Seveda sem zaostajal v vseh segmentih nogometnega znanja, vendar sta volja in borbenost nekako prepričala strokovni kader, da me vzamejo, vsaj kot ”rezervni plan”. Tako mi je bila zadeva tudi predstavljena. In začela se je zgodba, ki je temeljila na veliki količini dela in vztrajnosti. Hitro sem napredoval in sčasoma tudi dobil priložnost. Na koncu smo s klubom osvojili dve državni prvenstvi in vpisali v klubsko zgodovino največji uspeh do takrat. Seveda bi vse to bilo nemogoče brez pravih ljudi, ki so nas vodili. Z mojega igralskega vidika moram seveda izpostaviti strokovno znanje Slaviše Stojanovića ter njegovih pomočnikov (Martin Magister, Filip Filipovski) in njihovo ključno vlogo v mojem razvoju. Visoke rezultate je omogočila organiziranost kluba, ki je imela zdrave temelje in jasen načrt, kako priti do tega. Ko združiš znanje trenerjev, organiziranost kluba ter kakovost igralcev, dobiš formulo za uspeh.

 

V tem obdobju smo se vsi igralci imeli priložnost veliko naučiti o vrhunskem nogometu – tudi zato, ker smo igrali veliko močnih tekem, kjer se dejansko največ naučiš. Izkušnje, ki smo jih dobili, so omogočile marsikateremu igralcu, da je potem odšel v tujino v boljše sredine. Zame je bilo neverjetno nastopati na kvalifikacijah za ligo prvakov, saj do 22. leta nisem nikoli igral ”resnega” nogometa. Predstavljajte si, kakšen preskok je to bil zame …

 

Izkušnja iz Avstrije (Kärnten). Kako je prišlo do tega prestopa? Primerjava s Slovenijo.

 Po šestih letih v Domžalah sem seveda tudi jaz imel željo po odhodu v tujino in ta se mi je uresničila, ko me je poklical trener Jože Prelogar in mi ponudil, da se priključim ekipi SK Austria Kärnten. Čeprav je bila situacija v osnovi že skoraj izgubljena (na polovici sezone je ekipa imela 11 pik zaostanka v borbi za obstanek v ligi), sem se odločil, da želim spoznati novo, bolj kakovostno prvenstvo, pa tudi zaslužek ni bil zanemarljiv. Na koncu se je izkazalo, da niso klubi v težki situaciji samo v Sloveniji, kajti moj klub je imel ogromne finančne težave in je po končani sezoni tudi propadel. Vseeno ničesar ne obžalujem, dobil sem nove izkušnje, videl, da ima nogomet ”temno” plat, in tudi spoznal, da se lahko kosam z igralci višjega ranga.

 

Prestop v Bahrajn. Nekaj o klubu, pogojih za delo, soigralcih.

 Al Muharraq je največji in najtrofejnejši klub v Bahrajnu, uveljavljen tudi v drugih državah Perzijskega zaliva. Je v lasti člana kraljevske družine in ima veliko podporo s strani navijačev. Pogoji so enkratni, soigralci pa delujejo kot velika družina. V Bahrajnu radi poudarjajo, da so edini narod v tem delu sveta, ki ima ”spirit”, borbeno mentaliteto. To drži kot pribito.

 

Splošno o slovenskem nogometu. Na eni strani imamo reprezentanco, ki igra na SP, na drugi strani pa klube, ki redko preskočijo prvi krog v mednarodnih tekmovanjih, in ligo, ki jo pretresajo stavniški škandali. Kako gledaš na vse to?

Prvo, kar je potrebno poudariti, je to, da slovensko reprezentanco sestavljajo igralci, ki so skoraj vsi bili vzgojeni v slovenski ligi, skoraj vsi so začeli igrati v naši domovini. Znanja verjetno niso pridobili kar naenkrat oz. takoj ko so prestopili našo mejo in odšli v tujino. Ne, naša liga, naši klubi, naši trenerji so jih naučili … Problem je samo v tem, da se pri nas igra premalo močnih tekem, brez teh izkušenj pa se enostavno ne moreš prebiti do vrhunskega nivoja tekmovanja. Verjemite, pristop igralca je drugačen, ko igra pred 500 gledalci na malem štadionu ali pa pred 20.000-glavo množico v močni konkurenci. To naredi v glavi igralca veliko spremembo. Nogometaši, ki take tekme redno igrajo, so v veliki prednosti.

Moje mnenje o stavniških škandalih pa je, da o tem ne moremo razpravljati, dokler ni nič dokazano. Govorice obstajajo, seveda mediji to z veliko požrešnostjo napihujejo, kar je normalno. Preveč naiven tudi nisem in dopuščam možnost, da so se take stvari zgodile, le da čemu podobnemu sam v svoji karieri nikoli nisem bil izpostavljen.

 

Reprezentanca je svetla točka našega nogometa. Za izbrano vrsto si zbral en nastop, in sicer na prijateljski tekmi s Švedsko. Kakšni so spomini na to izkušnjo?

Ko oblečeš dres reprezentance, se počutiš kot Superman. Odprejo se ti pljuča, počutiš se vsemogočno. Gre za tako velik ponos, da ga je enostavno težko opisati. Pa čeprav sem igral le nekaj minut, bo to za vedno vpisano v mojo zgodovino in ko bom to zgodbo razlagal na stara leta, bom v očeh še vedno imel iskrice. Takrat smo osvojili državno prvenstvo, jaz sem zapustil proslavo, ujel letalo za Göteborg in se priključil reprezentanci.

 

Kdaj si prvič prišel na idejo, da bi svoje izkušnje strnil v knjigi?

 Zadeva je dozorela v moji glavi mogoče dve leti nazaj, ko sem že imel dovolj izkušenj, zbral dovolj informacij. Nekako sem imel ”polno glavo” raznih zgodb in teorij o profesionalizmu in o razvoju mladih igralcev, ki se vključujejo v prvo ekipo. Enostavno sem želel to dati na papir, ker mladi nimajo takega materiala, da bi se v svetu športa znali pravilno usmerjati sami. Če imajo srečo, imajo pametne starše in naletijo na prave trenerje in soigralce, ki jih bodo te stvari naučili (tako kot so mene). Drugi, ki pa nimajo te sreče, se izgubijo … Jaz pa rad vidim, da mlad igralec ne izgublja časa in hitro dozori, ker je to dobro za šport na splošno.

 

Kako dolgo si pisal knjigo? Je šlo zlahka? Si imel kakšne težave pri prenosu zamisli na papir?

 Najprej sem seveda dolgo zbiral informacije, citate, opravljal pogovore, gledal dokumentarce, bral razne biografije slavnih športnikov. In potem sem začel pisati. Celoten proces je morda trajal dve leti. Ni bilo lahko, ker nisem izučen pisatelj, nisem imel svojega stila, vse je bilo novo. Ampak učil sem se sproti. Najtežje je seveda organizirati misli. Včasih sem dobil zanimivo idejo, jo nekam zapisal in potem okoli nje izdelal poglavje, želel sem se dotakniti vseh segmentov športa. Moram pa poudariti, da sem knjigo pisal v francoščini, ker moje znanje slovenščine ni tako bogato, da bi lahko izrazil vse, kar si želim. Za prevod je poskrbela moja sestrična, ki se s tem ukvarja profesionalno.

Izkušnja, ki mi je pri tem pomagala, je seveda pisanje diplomske naloge, ki tudi vsebuje veliko raziskovalnega dela.

 

Kako je prišlo do sodelovanja z založnico Vladimiro Rejc?

Prvi kontakt je šel preko dveh oseb, in sicer mojega bivšega soigralca Alena Čoralića in njegove prijateljice Andreje Kralj, ki je delala za spletno stran ventilatorbesed.com. Opravili smo intervju in ker sem na koncu omenil, da pišem knjigo, mi je gospodična Kralj predlagala, naj navežem stik z Vladimiro Rejc, saj bi se ji to lahko zdelo zanimivo. Hitro smo prišli do odločitve, da bomo knjigo izdali, in smo pri tem tudi učinkovito sodelovali.

 

Imaš v načrtu še kakšno knjigo?

V tem trenutku ne, morda kasneje, ne mislim pa več pisati o tem področju. Morda nekaj bolj strokovnega o nogometu …

 

Ali imaš po koncu aktivnega igranja željo postati nogometni trener?

 Vsekakor. Mislim, da sem v tem poklicu lahko uspešen.