9 arhetipskih zgodb o sebi, ki jih ponotranjimo v otroštvu

Ljudje smo nepoboljšljivi pripovedovalci. Pripovedujemo zgodbe o neuspehu, zgodbe o uspehu, zgodbe, ki so dolge, kratke, izmišljene, dolgočasne, neverjetne, pristranske in še in še. Zakaj so zgodbe tako mogočne in vseprisotne? Zato, ker je od njih odvisno naše preživetje. V trenutku, ko pridemo na svet, začnemo ustvarjati zgodbo, ki nam pomaga osmisliti boleče stvari, ki se nam zgodijo.

Že kot majhni otroci si začnemo pripovedovati zgodbo o sebi

Ne podcenjujte majhnih otrok. Zelo pametni so. Ne le da razumejo sporočila svoje družine in vrstnikov o tem, kdo so in kaj pričakuje svet od njih; oklenejo se jih.

Sčasoma začnejo na podlagi teh izkušenj in nezavednih sporočil ustvarjati do potankosti izdelano zgodbo o svoji identiteti in vrednosti, zgodbo, ki se globoko zakorenini v njihovo srce.

Kot otroci z zgodbo o sebi osmislimo svet

Če vas je oče na primer hvalil samo takrat, ko ste zmagali na nogometni tekmi, ali če ste slišali razočaranje v maminem glasu, ko ste na preizkusu znanja dobili štirico namesto petice, si verjetno niste mislili: »No ja, moja starša mislita dobro, vendar sta v resnici plitva človeka, ki si želita čudežnega otroka, zaradi katerega bi se počutila bolje glede sebe in bi se z njim lahko hvalila pred prijatelji.« Seveda ne.

Verjetno ste opazili njune odzive in si začeli pripovedovati takšno zgodbo: »Na vsaki tekmi moram zmagati. Na vsakem preizkusu znanja moram dobiti petico. Pri vsem moram biti uspešen/-na, sicer me ljudje ne bodo imeli radi.«

Morda ste bili tih, sramežljiv otrok, čigar želje so se izgubile v družbi ekstrovertiranih prijateljev in ukazovalnih sorodnikov. Ali ste si rekli: »Poiskal bom ogromen megafon in jih prisilil, da me opazijo«? Ali pa ste si nezavedno začeli govoriti: »Nihče ne sliši in ne ceni mojih mnenj in želja. Zakaj bi zapravljal/-a čas in energijo za to, da jim jih razlagam«?

Morda ste doživeli travmo ob ločitvi staršev, nepričakovani smrti sorodnika ali nepredvidljivem vedenju družinskega člana, ki je bil alkoholik. Ste lahko videli onkraj bolečine in prišli do sklepa: »Življenje je polno lepote in grozot, vendar bo nazadnje vse v redu«? Celo pesnik Rilke do takšnega uvida ni mogel priti pri sedmih letih. Verjetneje je, da ste prišli do drugačnega sklepa: »Svet je strašen, nepredvidljiv, poln bolečine. Če ne bom ves čas pazljiv/-a, ne bom pripravljen/-a, ko se bo zgodila naslednja katastrofa.«

Toda ko se enkrat oklenemo teh zgodb, nikdar ne pomislimo, da jih lahko preizprašamo ali napišemo na novo. Vsak dan postane naša osebna različica filma Neskončni dan. Tako kot je moški, ki ga igra Bill Murray, v filmu ujet v zanko dozdevno neskončnih ponovitev istega dne, tudi sami znova in znova ponavljamo enake dogodke in napake. Vidimo samo to, kar smo se naučili videti, ne glede na to, koliko starejši smo ali kako drugačne so naše okoliščine od tistih v otroštvu.

Zgodba, ki si jo pripovedujemo o sebi, je mit

Kot je nekoč zapisal Carl G. Jung: »Popoldneva svojega življenja ne moremo živeti po jutranjem programu svojega življenja; kajti kar je bilo dobro zjutraj, zvečer ne bo več, in kar je bilo zjutraj resnica, bo zvečer postalo laž.«

Kar nas je podpiralo v otroštvu, nas omejuje kot odrasle. Stara zgodba še naprej živi v temnih delih našega srca in postane sovražnica naše rasti.

V novem članku na našem blogu razkrivamo 9 arhetipskih zgodb, ki jih ponotranjimo kot otroci.