Avantura, katere utrinke bom skušala ujeti v Ventilator besed, se je pričela nenavadno, kakor se pač za avanture spodobi. Bilo je v Kanalu ob Soči nekega oktobrskega večera lanske jeseni. Iz soških korit se je že dvigoval megleni hlad in deževalo je kot za stavo. V prenovljenem kanalskem bastijonu Galerije Rika Debenjaka je bila otvoritev razstave Milana Rožmarina. Nato v cerkvi sklepni dogodek Kogojevih dni. Koncert.
Vabila sem se razveselila. Za menoj je bilo dolgo in zahtevno politično poletje, napolnjeno z dogodki, srečanji, pogledi upanj in besedami obljub. Obetal se je prijeten večer. A nenadoma, sredi koncerta, je prišel trenutek izčrpanosti, eden tistih, ki ga doživimo ob sprostitvi v nekem vzporednem svetu po daljšem obdobju bivanja v vsakdanih sveta, ki se nam morda dozdeva resničnejši od domišljije, ki išče svoja izražanja v umetnosti barv in zvoka. Zazeblo me je. Nepremagljiva želja po topli skodelici čaja.
Kolikor mogoče neopazno sem se odšla iz cerkve. Na pokriti terasi hotela na placu sta sedela, živahno zgovorna. Ženska iskrivih oči in moški skodranih las, spetih na tilniku. Sendi in Jurij. Povedala sta, da se ukvarjata z umetnostjo. BridA. »Kaj je to?« sem vprašala. »Vodnjak pri naši hiši v Šempasu.« In veliki A zapisan po pomoti.
Pozno zvečer, ko sem se vrnila domov, me je na facebooku čakala prošnja za prijateljstvo. Poleg nje še skrito sporočilo češ, to sem jaz, Sendi z imenom obratnega črkovnega reda. Simpatično mi je bilo. Asociacija na neko pesem Siddarthe. In tako se je začelo spoznavanje v drobcih socialnega omrežja. Ter nekega sobotnega popoldneva telefonski klic: Felicita, sediš? Sedim. Hej, imamo time for nano. Smo partnerji v evropskem projektu o predstavljanju nanotehnologije. Ooo, čestitam!, pravim. In se počutim kar malce presenečeno, da mi sporoča to novico. Saj sva se le enkrat kratko videli. A morda je podobno kot jaz zaznala neko povezanost o stvareh in idejah, ki naju navdušujejo. In predstavljanje nanotehnologije, ki posega na mnoga področja našega življenja na enostaven in lahko razumljiv, po možnosti celo šaljiv način, se mi zdi izvrstna ideja. Saj je vendar nevidna in težko razumljiva. No, in tako se zaklepetava. Mimogrede omeni pot v Ameriko. Oj, rečem, to pa tudi mene mika. Pa gremo, pravi.
Nato dolgo nobenega glasu vse do letošnjega avgusta, ko se sredi noči izpiše sms na mojem telefonu: Sokol, javi se. Gremo v Ameriko. Lepo, porečem, kam pa? New York in Maine, predstavili bomo svoje projekte. In sem se odločila. Z Brido pojdem v avanturo.
Avanturo odkrivanja novega sveta z imenom Amerika, odkrivanja ljudi, ki so BridA, in odkrivanja njihovih projektov in nenazadnje odkrivanja svoje vloge pisca nekakšnega dnevnika. Odšla sem v pustolovščino neznanega itinerarija z neznanimi ljudmi. Vse se lahko zgodi. A v tem tudi je čar avanture.
