Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Erica Johnson; Samo seks
Prevedel Andrej E. Skubic
Mladinska knjiga, 2025
Erica Johnson Debeljak, (1961, San Francisco, Kalifornija, ZDA), se je 1993 preselila v Slovenijo, kjer je razvila bogato kariero kot pisateljica, publicistka in prevajalka. Njene knjige so: Tujka v hiši domačinov, Srečko Kosovel: Pesnik in jaz (2004), zbirka kratkih zgodb Tako si moj (2007), memoaristika Forbidden Bread (2009) in Prepovedani kruh (2010) ter romana Antifa Cona (2012) in Tovarna koles (2015). Napisala je poglavitni esej in souredila knjigo Saj grem samo mimo – Razglednice Aleša Debeljaka (2018). Za knjigo leta 2021 je bila razglašena Devica, žena, vdova, prasica (2021).
Erica Johnson Debeljak se v avtofikcijskem romanu Samo seks odločno postavi po robu ženski nevidnosti in oriše šestdesetletno žensko, ki je vročekrvna, divja in željna avanturizma. Že v uvodnih besedah nakaže svoj odnos do tega: »Zmeraj si vztrajal, da je tisto, kar počneva drug z drugim, samo seks. Ljubezen je v hierarhiji človeških odnosov više od seksa – nekaj, česar midva nikoli ne bi mogla čutiti drug do drugega.«
Poglavitno vprašanje knjige, ki je ujeto tudi v naslovu, je: ali obstaja za ženski užitek brez navezanosti, torej ljubezni? …«Kako lahko veličastna pička, ki je nosila vse bogove, še preden je obstajalo rojstvo, nazadnje postala nič več kot pastoralna idila – rosna, s cvetjem posejana livada -, namenjena moškemu užitku?« So ženske zmožne pogosto menjati spolne partnerje, ne da bi pri tem občutile potrebo po zaljubljanju? Pri opisovanju spolnosti torej vstopamo na področje stereotipnosti, ženska je navadno opisana kot objekt poželenja ali kot pasivna žrtev. Kako torej misliti o spolnosti po žensko?
Erica Johnson je napisala roman, ki se osredotoča na junakinjo, šestdesetletno žensko, ki ne živi kot pasivna žrtev, temveč kot aktivna raziskovalka svoje spolnosti. Namesto da bi čakala na dogajanje, sama postavlja pravila in raziskuje različne oblike užitka – od neosebnih zmenkarij na spletnih platformah – do pristopov, ki kljubujejo tradicionalnim pričakovanjem. … Musolini je čedalje boljši v fuku; sploh na moji strani…«S tem ruši zastarele binarne nasprotnosti, kot so: moško proti ženskemu, dominacija proti podrejenosti ter subjekt proti objektu, in izpodbija patriarhalne predstave, kjer je strast običajno pripisana le moškim.
Poleg sodobne pripovedi avtorica v roman spretno vpleta tudi bogat mitološki okvir, ki ga strukturira s tremi grškimi boginjami: Meduzo, Perzefono in Afrodito….«Meduzo je preklela Atena. Ženska, ki jo kaznujejo, ker je pritegnila pozornost boga/moškega in ji svetujejo, da postane tako neprivlačna, da bo tako pozornost v bodoče odvračala…« Meduza, kot edina umrljiva boginja, simbolizira preobrazbo in osamljenost, ki jo prinaša staranje. »Zakaj je Meduza postala klasična ženska pošast?« se vpraša avtorica in takoj zatem ponudi odgovor v obliki vprašanja: »Preprosto zato, ker je starejša ženska, nič več mlada in lepa, ne subjekt, nikoli subjekt, in ne več vredna, da bi bila objekt?«
Roman torej ni samo literarna pripoved, ampak je tudi izlet v zgodovinskost in mitologijo.
Živimo torej v času, ko je družba obsedena z mladostjo, ki jo je potrebno stalno ohranjati, za kar ženske porabijo veliko sredstev, denarja in časa. Kaj se torej zgodi, ko se starejša ženska zaželi užitka?
Junakinja zaprosi hčerko, da ji nastavi profil na platformi za zmenkarije. Namesto da bi čakala na dogajanje, sama postavlja pravila in aktivno raziskuje različne oblike intimnosti, s čimer nasprotuje stereotipu pasivne žrtve. Spletišča pa so tudi polna prevarantov; na družabnih omrežjih obstaja množica moških goljufov, pa tudi obupanih starejših žensk, ki za pozornost in virtualno bližino pošiljajo denar svojim iluzornim ljubimcem. A njena junakinja ostaja pazljiva, a tudi drzna.
Namesto da bi čakala na dogajanje, sama postavlja pravila in aktivno raziskuje različne oblike intimnosti, s čimer nasprotuje stereotipu pasivne žrtve.
V osrednjem delu se dotakne mita o Perzefoni in postavi vprašanje o iskanju lastne spolnosti in samostojnosti, kljub mitu o njeni ugrabitvi in življenju pod zemljo.
Tu Johnsonova opozori na dolgo zgodovino lastninjena ženskega telesa (žensko telo ni nikoli njeno, vedno je od nekoga drugega), pa tudi drugih nasilnih dejanj, ugrabitev, posiljevanj. Kaj, če si je Perzefona želela oditi od mame in najti svojo lastno seksualnost? Če si je želela užitka in samostojnosti?
To podkrepi z raziskovalnim dejstvom, da si ženske enako želijo seksa kot moški in da znajo v njem uživati. In ker je žensko telo polno skrivnosti, nenadnih vzburjenj, predvsem pa nihajoče (ne konstantno kot moško), je bilo od nekdaj percipirano kot nekaj skrivnostnega. »Torej so ženske nevarne, obremenjene s seksom, nepotešljive, daleč bolj libidinalne kot moški.«
Johnsonova zapiše, da je moške v resnici ženskega užitka strah. …«Srečanja z Gabrielom izginejo; zanima jo, ali bi lahko čednega mladeniča kdaj pritegnila starejša ženska, njena starost, njene izkušnje, njen umirjeni pogled, njeno uvelo meso, kače, ki ji valovijo okrog glave…«
Roman Samo seks nas torej popelje v svet, kjer starejše ženske zavestno prevzemajo nadzor nad svojo spolnostjo in identiteto. Namesto da bi se podrejale družbenim pričakovanjem o mladosti in lepoti, junakinja odpira nov prostor za razmislek o tem, kako lahko ženska uživa brez ljubezni. Avtorica tako na prefinjen, humoren in hkrati kritičen način poziva k razbijanju zastarelih norm in odpira vprašanja, ki so dandanašnji izjemno aktualna.
Spoštovani bralci, roman Samo seks je izdala založba Mladinska knjiga.
