V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) je zaživela predstava Izginjanje nagrajenega hrvaškega dramatika Tomislava Zajca v režiji Jerneja Potočana. Drama raziskuje psihološko globino žrtev in storilcev ter mučno spopadanje s travmami.
Ustvarjalci: prevajalka Alenka Klabus Vesel, režiser Jernej Potočan, dramaturginji Alenka Klabus Vesel in Brina Jenček, scenograf Dan Pikalo
Nastopajo: Karlo, profesor Lotos Vincenc Šparovec, Vera, njegova žena Mirjam Korbar, Tea, njuna hči Lara Wolf k. g., Marko, Matic Lukšič, Ana, njegova žena Lena Hribar Škrlec, Alisa, Karin Komljanec, babica, lastnica hiše in Katica, Nataša Tič Ralijan, policist, fant na ekranu in šofer, Gregor Gruden, deček (glas na posnetku) Neo Dovgan Majica
Za Potočana Izginjanje predstavlja prvo režijo v MGL-ju. Kot je opisal svojo izkušnjo, je besedilo pisano zelo fragmentirano in vstopa v drobce, utrinke življenja glavnega lika – žrtve zlorabe, s tem pa v njegovo popotovanje po teh drobcih, ki jih počasi sestavlja skupaj. Čeprav se črepinje na koncu sestavijo v mozaik, s katerim glavni lik vstopi v novo življenje, se mu zdi pomembna pot, ki jo je prehodil sam, medtem ko storilec ostane nekaznovan, oz. ga kaznuje hči, ki se odmika od njega – očeta, saj ded vnuka sploh nikoli ne vidi, s svojim vedenjem o možu ga je kaznovala žena, ki zgodaj umre. Zgodba drame Izginjanje ne poteka kronološko, posamični prizori nenehno preskakujejo v času in prostoru, dogajanje sestavljamo po koščkih, ki se šele na koncu zlijejo v celoto. Vendar to ni ovira, da ne bi v polnosti podoživljali stisk in bolečine protagonistov. Liki so natančno izdelani, živi in psihološko prepričljivi. Profesor in znanstvenik v igri se strokovno posveča problemom erozije in ukoreninjenja, česar avtor ni izbral naključno, v tem je veliko simbolike.
Igra prikazuje življenje dveh družin, zgodbe profesorja Karla in mladega očeta Marka, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega: prva je ugledna meščanska družina spoštovanega profesorja in znanstvenika, njegova žena je umetnica, njuna odrasla hči pa si ambiciozno prizadeva postati političarka. Kljub navidezni harmoniji pa ni vse tako bleščeče, kot se zdi. Ali jim bo uspelo potlačiti vse podlosti in umazanijo, ki nezadržno prihaja na plan? Druga pa je mlada družina, v kateri se oče Marko spopada s travmo iz otroštva, pripravlja doktorat, v svoji zmedenosti pusti eno leto starega dojenčka v avtomobilu in gre študirat v knjižnico, zunaj pa poletje, temperatura sega čez trideset stopinj. Marko se spopada s hudo travmo iz otroštva, ki mu preprečuje, da bi svobodno zadihal. Bojuje se z nenehnim občutkom, da bi najraje izginil. Ko se postopoma razkrivajo dogodki iz preteklosti, se prepleteta tudi Markova in Karlova zgodba. Marko je eden izmed dečkov, ki jih je Karel na taboru vabil v svojo kočo in jih spolno nadlegoval, in to tako, da jim je govoril stvari, s katerimi so se otroci soočali iz strahu in obupa. Bo Marko spoznal, da mora sam izbojevati svoj boj? Je izgubiti sina in ženo dovolj velika žrtev za nekaj, kar se mu je zgodilo v otroštvu? Bo zbral dovolj moči in premagal svoje strahove? Izginjanje je v prvi vrsti drama o soočanju s samim sabo in šele nato o soočanju s tistimi, ki so nam poskušali odvzeti pravico do obstoja.
Drama razkriva svet, v katerem družbene maske služijo kot orodje za ohranjanje položaja, ugled pa postane največja vrednota – ne glede na to, ali je zgrajen na zdravih ali trhlih temeljih. Ta hegemonija videza ustvarja sistem, v katerem je nadzor nad lastno podobo ključ do moči in vpliva. Videz ni več le osebna odločitev, temveč mehanizem, ki nadzoruje družbene odnose in razmerja. S tem postane jasno, katere zgodbe se lahko povedo, katere se smejo slišati, katerim se ne verjame in katere morajo ostati zamolčane. Drama razgalja družbo, ki daje prednost videzu pred resnico in s tem vzpostavlja pogoje, v katerih se storilci lahko skrivajo za družbenimi maskami, žrtve pa ostajajo neslišane, ker je njihova resnica preprosto preveč ‘grda’, da bi jo bilo mogoče gledati brez odmika,” je zapisal režiser.
Kot so zapisali v MGL-ju, je predvsem drama o soočanju s samim sabo in šele nato o soočanju s tistimi, ki so nam poskušali odvzeti pravico do obstoja.
Te tematike so na odrih gledališča že predstavljali, a statistike govorijo, da jih je treba še naprej, je odločitev za izbiro besedila pojasnila direktorica in umetniška vodja MGL-a Barbara Hieng Samobor. Kot je med drugim še razkrila, predstava izkazuje poznavanje psihologije človeka in skupin ter se gleda kot dober film.
Drama Izginjanje govori o zlorabi – tako o napadalcih kot o njihovih žrtvah. Povsem jasno je, da za spolne predatorje ni mogoče najti nobenega opravičila, še manj, če so žrtve otroci. Kako pa je s tistimi, ki so za zlorabe vedeli, a so ves čas molčali? In ali je mogoče tudi zlorabljenim očitati, da nosijo del odgovornosti, ker ostajajo tiho? Igra opozarja na težko popravljive posledice zlorabe, na trajno poškodovanost duše in izgubo identitete. Drama se dotika tudi nekaterih vidikov trenutnega političnega stanja in je klic družbi, naj spregovori, naj pokaže na krivce in jih kaznuje.
Gledalci smo igro pospremili z bučnim aplavzom!
