Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Iztok Osojnik; Vohun: tehnonovela
Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2024
Iztok Osojnik (Ljubljana, 1951) slovenski umetnik in komparativist, tudi gornik in alpinist. Njegov opus je zelo pester in raznolik. V njegovem delu je literatura jezikovni fenomen, ki presega vrstne in žanrske forme in se generira iz njihovega zavestnega razpadanja, to je -Osojnikove zenbudistične osebne filozofije neidentitete in resničnosti kot postajanja. Njegova dela: Vandali, Pljunek na pločniku ali Simpatični angel, Indija ali potovanje na dno noči, Teksti nevednosti Ferdinanda Pločnika, Roman o roži: zgodovina nekega mučenja, 31. december, Zgodba o Dušanu Pirjevcu in meni, Nekoč je bila Amerika, Temni julij, Iz Novega sveta, Nasmeh Mone Lize, Dante na GSP, Izbrisano mesto, Poročena na rdeče: zgode in nezgode, Svinje letijo v nebo, Kosovel in sedem palčkov, Maraton puhlosti in nesmislov, Berenikin moped, Vohun: Tehnonovela, itd. Za svoja dela je prejel kar nekaj tujih in domačih nagrad; mednarodna literarna nagrada KONS, italijanska nagrada Benečije-Julijske krajine za poezijo, Lucićeva nagrada, Jenkova nagrada, Župančičeva nagrada, Veronikina nagrada, Čaša nesmrtnosti, Zlatnik poezije (2022). Njegove pesmi so bile prevedene v mnoge jezike.
Vohun je kratko prozno delo, ki parodira vohunski roman z neupoštevanjem forme. Ni jasno, kdo je sploh protagonist dela: je to Amis Kosygin, je to Osojnik sam ali kdo tretji? Na neki točki pripovedovalec tudi zasleduje osebo – ki je sočasno tako osmešena kot povzdignjena – za katero se izkaže, da je on sam. Glavna junaka te knjige sta tako literatura in jezik. Kosygin ima bogato, refleksije polno notranje življenje, ki si ga vestno zapisuje v beležnico, pod drobnogled vzame literarno umetnost in umetnost nasploh, pri čemer secira njuno vlogo v krasnem novem svetu, kjer se hitro uveljavlja umetna inteligenca..
«Amis Kosygin iz lovskega brezrokavnika vzame notesnik in si zapiše, da ne bo nobenega zapisovanja več. Ne jemljejo ga resno. Ne morejo ga obsoditi, da je pljuval po velikem vodji NKVD. Treba bo intenzivno ovajati. Dogaja se prekupčevanje organov za »privat« kliniko in belega blaga.«
Prav tako ni čisto jasno, kdo ali kaj je vohun oziroma kaj poklic vohuna predstavlja in obsega. Njegov status je deloma povezan s predstavo o sodobnem svetu, ki je prepreden z mnogoterimi povsem očitnimi in drugimi manj očitnimi zarotami. …«Naš vohun se bo ukvarjal z vohunjenjem tako, da bralec tega ne bo zaznal…« Živimo v svetu, kjer smo vsi tako ali drugače vpleteni v določen tip zarot, ki nas ne vržejo s tira. To je svet mednarodnega kapitala in mednarodnih institucij ter vojaških zavezništev, ki seveda služijo točno določenim interesom.
Skozi prebiranje spoznamo, da Kosygin ni navaden vohun, temveč analitik. Čeprav ni več jasno, ali to počne za naročnika ali samo zase. Osojnik od bralca pričakuje, da v njegovih tekstih ne išče smisla, saj »se polno in izpolnjeno življenje ne hrani z vdiranjem iz zunanjosti v notranjost, ampak se kot notranja presežnost izpolnjuje v zunanjem delovanju«. Bralcu tako spodmakne kamen, na katerega je bil doslej vajen stopiti, prepričan, da človek svet spoznava tako, da si ureja delce kaosa v zanj smiselne celote. Namesto tega bralca povabi, naj se otrese vnaprejšnjih predstav in poleti, saj so krila namenjena letanju.
Realnost in svet politikov ter njihovih izjav začneta vedno bolj odstopati druga od druge, dokler ne pride do shizofreničnega stanja, v katerem živimo trenutno in ki se v času holokavsta nad Palestinci pospešuje iz dneva v dan, sledi Osojnikovo predstavljanje rusko-ukrajinske vojne, teorija zarote v času Covida in številne druge zarote. V času številnih zarot, o katerih neosveščeni govorijo, da ne obstajajo, ima osveščenega človeka, da bi resno tehtal vsako teorijo zarote. Za tehtanje take pompozne teorije, ki pravi, da poteka množična depopulacija svetovnega prebivalstva, pa mora imeti nekaj oprijemljivih argumentov, ki jih pripovedovalec, za katerega se po tonu zdi, da je avtor, ki tedaj piše resno, esejistično, ne dočaka. Obenem pa lahko prav v katoliški zadružinški kulturi vidimo nekatere poteze kasnejše komunistične razredne zavesti, saj je zadružništvo kot komunalistični produkcijski način, sicer v okviru totalne organizacije, Cerkve, najbrž ustvarilo določene kulturne predpogoje za komunizem.
Osojnikovo udrihanje čez religiozne konkurente (seveda pa po Osojnikovem budizem ni nekaj tako umazanega kot je religija) spominja na udrihanje fundamentalistov drugih religij. Nekateri uporniki, hipiji iz šestdesetih, ki so potovali po svetu in se seznanjali z vzhodnjaškimi duhovnimi praksami, so kasneje postali menedžerji in finančniki.
Vohuna ne smemo soditi po tem, kaj pove, temveč po tem, kako pove, ker pove veliko pametnega, in ker bi to lahko bila potuha za tisto, kar je manj pametno. Gre za akcijsko besedilo. Knjiga je napisana tako, da se bralcu vse izmika. Izmika se smisel, izmika se pripoved, izmika se avtor, izmika se junak. Bralec je vržen v vodo, kjer ni nobenih oprimkov, nobenih otočkov, na katerih bi se mogel zazibati v spanec nevednosti.
Osojniku je uspelo iznajti način, kako razgaliti novorek sodobnih oblastnih struktur. Obračati besede kakor rokav. Glavni fokus njegovega raziskovanja niso ne zarote ne teorije zarote, ki jih zavoljo kaljenja vode podtikajo tajne agencije v službi globalistov. Zanima ga, kako z jezikom ustvariti protiorožje, s katerim bi človeštvo končno odpravilo manipuliranje množic in preprečilo zlorabo prvotno plemenitih idej za gradnjo morilskih ideoloških aparatov.
«Dokler verjamemo v iluzijo, nimamo potrebe vedeti, kaj se skriva za bleščečimi pročelji.«
Pravi junak tega konceptualnega romana, preoblečenega v vohunsko srhljivko, je tako bralec – naključni vohun v trgovini s porcelanom, ki iz razbitih drobcev sestavlja novo celoto, v katero vliva lastni, avtentični smisel. …«Družba funkcionira tako, kot funkcionira posameznik. Sočutni, premišljujoči, ustvarjalni, pokončni ljudje, ki se ne pustijo zlahka speljati na limanice in imajo dovolj trdno hrbtenico, da se odločno postavijo v bran življenju na Zemlji. Ne le zase in za svoje potomce, ampak za vse živo – za prihodnost.« Avtor se proti koncu umakne, postane vodič, ki bralca pripelje v trgovino s porcelanom, nato pa reče: »Čas je, da tudi jaz izginem in izparim neznano kam.«
Spoštovani bralci, roman Vohun je izdala založba Kulturno-umetniško društvo Police Dubove.
