Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Matjaž Virjent; Tudi smetarji pišejo lepe pesmi
Litera, 2025
Matjaž Virjent (1971) se je s svojim pisateljevanjem širši javnosti prvič predstavil leta 2020, ko se je s kratko zgodbo Življenje slovenskega boljševika v štirih slikah uvrstil med finaliste natečaja revije Sodobnost. Uspeh je ponovil leta 2023, ko se je med finaliste istega natečaja uvrstil z zgodbo Leto pri črnih volkovih. Roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi (Litera, 2025) je njegov prvenec. Roman, nominiran za nagrado novo obzorje, se zavestno giblje med visoko in nizko kulturo ter kombinira prozo, poezijo in esejistiko, a pri tem ohranja narativno napetost in subtilen humor. Avtor z izjemno širino in drznostjo razpira teme razrednega boja, identitete in zgodovine ter nas opozori: »Revolucije morda res izbruhnejo vsakih sto let, toda razredni boj poteka ves čas in na vseh ravneh družbe.«
Če se sprva zdi, da bo roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi Matjaža Virjenta prikazal zločin znotraj določene družbene realnosti, se potem hitro pokaže, da gre za precej širši in bolj ambiciozen projekt. J. H. se vsak dan nahaja v lokalu Knez Miškin, čigar lastnica je Margarita Ivanovna, tigrica s popolnim telesom. Izginotje Margarite Ivanovne postane le sprožilec za razpršeno, medbesedilno in žanrsko prehajajočo pripoved, ki seže od klasične literature do popularne kulture, od filozofije do popkulturnih ikon.
Jakob (J. H.) je osrednji protagonist romana, a neuspešni umetnik, zaposlen komunalni delavec, v prostem času slikar in pesnik, suh kot suha južina, brezupno zaljubljen v amazonko-plenilko Margito s svojim fitnesom in ljubimcem Draganom (dr. nevroznanosti) – za svoje zadovoljstvo ima ona osebnega trenerja Dragana z mercedesom in svojega najboljšega človekovega prijatelja, za soočanje s svojo ukrajinsko preteklostjo in sedanjostjo pa občasno prižgano džolico.
Ob naravi tega razmerja pa je razporejena družba književnih oseb, ki jim avtor omogoči povedati marsikaj o izginulem paru in o sebi.
H.-ju so blizu opisana temeljna dela svetovne klasike, kot so: Hamlet, Izgubljene iluzije, Mojster in Margareta, Sebastjan v snu, Trpljenje mladega Wertherja … nadvse rad prebira modernejše klasike, kot so francoski enfant terrible Houellebecq ali naš Davorin Lenko, usode protagonistov pa v nadaljevanju rad primerja z nedoumljivostjo njegove lastne usode. …«Ta občutek manjvrednosti. Ta jebeni pridih nepripadanja; to je frustrirajoče spoznanje, da tisto, kar si najbolj želiš in kar najbolj potrebuješ za let proti svetlobni ljubezni, pripada nekemu boljšemu, uspešnejšemu in na lestvici pomembnosti višje stoječemu članu človeškega tropa.«
V romanu nastopa tudi Jakobov bežni prijatelj, pesnik in zgodovinar Dario; na enem izmed svojih psihedeličnih izletov med drugimi omeni Dr. Fausta Thomasa Manna, nekje drugje pa se Jakob in Dario prav po umetniško zapijeta. In kot se za takšno priložnost spodobi, Jakob pivskemu pajdašu razkrije svojo nesrečno ljubezen do druge osrednje junakinje – Margite, ki Jakoba poimenuje gospod svobodno razmišljujoči, saj spada med tiste tihe, samotarstvu zaprisežene frajerje. Stigma kmečkega stanu, neuslišana ljubezen kot vir navdiha, neživljenjska poštenost in iz tega izvirajoča nekompatibilnost z okolico, ga po njegovem neločljivo veže z likom velikega poeta Franceta Prešerna. Tako je Margita postala njegova muza, najpomembnejša muza njegovega življenja, on pa umetnik.
Roman vsebuje veliko število prepoznavnih lastnih imen iz svetovne kulture, ki jih je mogoče zaznati s hitrim preletom čez skoraj dvesto strani, da se lahko izpišejo: Adolf Loos, Danilo Kiš, Karlo Štajner, Jimi Hendrix, Mike Tyson, Yul Brynner, Virginia Woolf itd…
Bralec v romanu bere o pogrešanem paru; Jakob H.-ju in Margiti Ivanovni. V prologu, ko se ob reki najde vozilo z odprtimi vrati, s prižganim radiem, pod bližnjim drevesom pa moška in ženska oblačila z dokumenti ob premraženem psu, se zdi, da se bo pričela odvijati, zavijati in povijati še ena kriminalka, a se nadalje nanizajo drugačne vrste dogajanja. Pravzaprav je usodnih dogodkov manj kot psiholoških portretov likov.
Margitina prijateljica, filmska komparativistka, tetoverka Ela, s katero skupaj potujeta, se med izpovedmi razodeva tudi v sinopsisu svoje diplomske naloge o Gospodarju pekla Clivea Barkerja in gotovo ni naključje, da so nagnjenja tega pisca in režiserja do istega spola podobna Elinim, o kateri nekaj povesta v skupnem poglavju tudi njena starša, upokojeni gradbeni inženir Franc in njegova žena Branka. Andrej B., Jakobov generacijski sopotnik, diplomirani ekonomist, uspešni podjetnik in srečno poročen oče dveh otrok, se poskuša razumno poglobiti v pubertetne simpatije svojega dolgoletnega prijatelja do gimnazijke Andy. Pove, da je imel Jakob vedno bujno domišljijo.
Dario V., član Akademije znanosti in umetnosti, je kot ugleden razlagalec vpeljan bržkone zato, da lahko podaja svoje antropološke in zgodovinske razčlembe, pri čemer ne zaide dalje od znanih dejstev do kratkotrajne mamilne izgube zavesti. Demitrij W., redni potrošnik lokala, izpuščen iz vojaške službe zaradi alkoholizma, poskrbi za jezikovno pestrost romana z ljubljanščino, za pretresljivo ganljiv učinek pa z zgodbo o samomoru svojega očeta. Virjent prepusti finalni odstavek še direktorici zavetišča za male živali, ki bralstvo seznani z usodo v uvodu omenjenega buldoga Obija, ki pogine.
Med intimnimi problemi je od tod do večnosti najbolj pomembno prav posameznikovo reševanje uganke ljubezni. J. H., smetar, ki piše lepe pesmi, srečne razrešitve ni deležen. Preostane mu le, da nekako izgine iz lastne obsesije in se morda znajde kje drugje, mogoče spet v naravnem okolju, iz katerega je prišel v stresno mestno.
Premišljeno razpršen knjižni prvenec se začne kot kriminalka, nato pa se razpre v mozaično sliko sodobnega sveta. Obrobneža v delovnem kombinezonu, ki se mimogrede sklicuje na glasbena, literarna, filmska, filozofska dela, zaznamuje pet obsedenosti: ustvarjalnost, telo, vojna, samodestruktivnost in smrt. In za povrh še zaljubljenost.
Spoštovani bralci, roman Tudi smetarji pišejo lepe pesmi je izšel pri založbi Litera.
