Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Tone Partljič; Voranc
Beletrina, 2025
Tone Partljič (1940, Maribor), slovenski pisatelj, dramatik, predmetni učitelj, scenarist, politik in komediograf. Njegova dela so: črtice, novele, romani in dramska dela. Izdal je več zbirk humorističnih in satiričnih besedil ter otroških spominskih črtic v knjigah.
Naj naštejem le nekaj Partljičevih del; proza za odrasle: Jalovost, Nasvidenje med zvezdami, Nebesa pod Pohorjem, Veter z vzhoda, Ljudje z otoka, Pesniški dvor, Voranc, dramatika: Pri Mariji Snežni zvoni, Starec za plotom, O, ne, ščuke pa ne, Moj ata, socialistični kulak, Štajerec v Ljubljani.
Partljičeve satirične igre so večkrat uprizorili v filmih: Moj ata, socialistični kulak (1987) in Vdovstvo Karoline Žašler (1976).
Napisal je več črtic: Slišal sem, kako trava raste, krajšo pripoved o mlajši deklici, z naslovom Maša in Tjaša, Hotel sem prijeti sonce, televizijske igre: Mama umrla, stop, Ščuke pa ni, ščuke pa ne, Pasja pot, gledališke igre: Janez Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih, itd.
Za svoje delo je bil Partljič večkrat nagrajen; Prešernova in Ježkova nagrada, Glazerjeva nagrada m. Maribor, Grumova in Levstikova nagrada. Je častni občan mestne občine Maribor, Pesnice in Ribnice na Pohorju.
Voranc je prva knjiga istoimenskega romana iz življenja koroškega pisatelja in komunističnega idealista Prežihovega Voranca (Lovra Kuharja; 1893–1950).
Glavni lik romana predstavlja Voranc Samorastnik. Najprej smo bralci priča veličastnemu pogrebu pozimi 1950, kakršnega na Koroškem še ni bilo. Prišlo je na tisoče ljudi, njegova pesem je odmevala še naslednji dan, poslovil se je tudi od domače hiše, kjer je bila rojena njegova žena Mica.
Nadaljevanje pripovedi bralca ponese k mlademu Vorancu (drugemu sinu preprostih bajtarjev, čeprav je oče kasneje kupil svojo bajto, z ženo lepo vzgajata štiri sinove, Voranc se tudi kasneje s svojo družino rad vrača na hrib, na Preški Vrh, od koder je razgled proti Kotljam), bistremu raziskovalcu sveta (že mlad hoče v svet), ki srka znanje na tečajih, (v Zadružni šoli v Ljubljani, Kmetijski šoli na Dunaju, kjer spoznava kapitalizem), doma si v »parni« ustvari svoj mir in bere knjige, kmalu tudi sam začne zapisovati zgodbe,…«Zvedeti mora, kaj se skriva globoko v teh ljudeh…Zakaj so taki, kakršni so …«, mama mu svetuje, naj zapiše, kako ji je prinesel solzice, sam se spominja svojega nemškega pozdrava in nageljna za prvi maj, zaveda se, da so doma revni, saj je bila njegova pisanka revnejša od Anzove in Marikine. Njegove prve zgodbe so bile objavljene v tedanjih listih: Domači prijatelj, (Petkov Cenc, Noč v koči Andreja Ožgana, Iz našega življenja) in Ljubljanski zvon. V svoj vrtinec ga kmalu posrkala prva svetovna vojna, sprva med črnovojnike, nato na fronto, kjer je pri Doberdobu doživel ognjeni krst. Vojna in italijanska taborišča mu »ubijejo dušo in srce«. Po koncu se pridruži mladim delavskim upornikom in postane eden prvih komunistov pri nas.
Njegov vzorniki so bili: Maksim Gorki, Ivan Cankar, Oton Župančič, Zofka Kveder, Albreht. Voranc piše o revežih, propadlih pijancih, lačnih otrocih in brezposelnih revežih. Mama mu govori, da bogati nimajo srca, naj piše o tem. …«Do vseh ljudi moraš biti pravičen, če hočeš razumeti svet. Bolečina nima doma v želodcu, ampak v srcu, v duši.«
Ustvaril si je družino z ženo Marijo, ki je zelo bistra in samozavestna, in dvema hčerkama (Vido in Mojco), a ostajalo je vse podrejeno boju za družbeno solidarnost, ki ga Partljič predstavil tudi v likih matere, očeta in bratov. Oče ga razume, da bi rad pisal in mu reče: »Boril se boš z mlini na veter, čeravno imaš roke za kmečko delo … pojdi, kamor te vleče.«
Voranc odide od doma v Guštanj, v železarno (1919), kjer dobi stanovanje za svojo mlado družino. Izid koroškega plebiscita (1920) ga žalosti. Pridruži se mladim delavskim upornikom, (umre Franjo Malgaj; vodja komunistov Koroške), Voranc postane eden prvih komunistov pri nas, čeprav je komunistična stranka prepovedana.
V nenehni ilegali, ki jo Partljič obarva z značilnim humorjem, Voranc skrbi za knjige in skrivno spravljanje tovarišev čez mejo v Avstrijo, dokler tja ne prebegne še sam.
Kot je na predstavitvi knjige povedal Partljič, ga je ob tem, ko se je lotil pisanja romana, prevevalo “strahospoštovanje do fenomena Voranc”, a ga je raziskovanje kmalu posrkalo vase. Voranca je želel predstaviti predvsem kot človeka. “Človeka ni mogoče izklesati, če vzameš samo en segment njegove človečnosti, zlasti ne, če se usedeš samo na politično ideologijo, ampak je treba razumeti dušo in srce, njegove šibke točke in veličino,” je prepričan Partljič. Izrazil je upanje, da bodo bralci razumeli njegovo pisanje kot “literarno resnico, ki pa včasih odkrije in pove več kot uradna zgodovinska resnica”.
Spoštovani bralci, roman Voranc je izšel pri založbi Beletrina.
