Maja Drolec: Mnenje o filmu
KINODVOR; Tiha prijateljica
Režija: Ildikó Enyedi, scenarij Ildikó Enyedi, fotografija Gergely Pálos, montaža Károly Szalai, glasba Gábor Keresztes, Kristóf Kelemen, zvok Jérôme Wiciak, produkcija Reinhard Brundig, Nicolas Elghozi, Morgane Olivier, Monika Mécs, igrajo Tony Leung Chiu-wai, Luna Wedler, Enzo Brumm, Léa Seydoux, Sylvester Groth, Marlene Burow, distribucija Fivia
Režiserka Ildiko Enyedi je bila rojena leta 1955 v Budimpešti, kjer je študirala filmsko režijo. Med letoma 1977 in 1985 je delovala kot članica umetniške skupine Indigo in studia Béla Balázs. Po številnih eksperimentalnih in narativnih kratkih filmov je do danes ustvarila osem celovečercev. Za celovečerni prvenec Moje 20. stoletje (1989) je na canskem festivalu prejela nagrado Camera d’Or, za film O telesu in duši (2017) pa zlatega medveda.
V filmu Tiha prijateljica je prisotno mogočno staro drevo ginko na vrtu nemške univerze. To je film, ki so ga ljudje naredili za soljudi – gledalce. Ustvarjalci filma sprejemajo svoje specifične zaznavne omejitve. Film s pomočjo svetlobnih in zvočnih valov, dosegljivih človeškim očem in ušesom, govori o zaznavanju sveta zunaj teh omejitev, želi sporočati, da ljudje nismo središče vsega – naš svet je le eden izmed mnogih, enako pomembnih svetov. V filmu so predstavljena tri obdobja, tri človeška življenja, trije nerodni, a iskreni poskusi povezovanja: s svetom, naravo in samim seboj. To je verjetno prvo delo v zgodovini filma, v katerem so igralci in rastline v zaključnih napisih navedeni kot enakovredni – veliki igralski nastopi, kamor koli pogledaš.
Ginko je drevo, ki s svojo dolgoživostjo predstavlja popolno nasprotje človeški minljivosti.
Festivali, nagrade Benetke (nagrada FIPRESCI, nagrada Marcella Mastroiannija za najboljšo mlado igralko ali igralca
Filmska meditacija o veličastnem ginku, ki skozi stoletje tiho opazuje ljudi, naseljene na prostoru okoli njega. Zgodbe, pripovedovane z vidika osamljenega starega ginka, ki stoji sredi botaničnega vrta univerze v Marburgu, v osrčju botaničnega vrta v srednjeveškem univerzitetnem mestu. Ginko – ta tiha priča – je več kot stoletje opazovala ritme preobrazbe človeški minljivosti. Stoječ na posestvu srednjeveškega nemškega mesta 100 let spremlja intimne zgodbe treh posameznikov iz različnih zgodovinskih obdobij.
Film se premakne v polje očarljive študije človekovega odnosa do narave in vsega, kar nas povezuje. S tem začne nepričakovan eksperiment s starim drevesom. Leta 1908 je na univerzitetni oddelek za botaniko sprejeta prva študentka, ki se sooča s seksizmom profesorjev in vrstnikov. Skozi objektiv fotografije odkrije svete vzorce vesolja, skrite v najskromnejših rastlinah. Na začetku dvajsetega stoletja je to prva ženska, ki je bila sprejeta na univerzo. Leta 1972 pozornost zadržanega študenta pritegne sostanovalka in pelargonija, ki jo preučuje, čeprav se študent zaljubi v dekle, ona odide. Leta 2020 nevroznanstvenik iz Hongkonga, ki raziskuje um dojenčkov, med karanteno začne izvajati vrsto botaničnih poskusov, loti se nenavadnega eksperimenta z drevesom.
Junaki in junakinje filma so osamljene duše, ki hrepenijo po stiku in povezanosti. Včasih drug drugega najdejo, včasih ne. Skozi film gledalci spremljamo njihove nerodne poskuse povezovanja – vsak od njih je globoko zakoreninjen v svoji sedanjosti – ko jih preoblikuje tiha, trajna in skrivnostna moč narave. Starodavno drevo ginko nas približa temu, kaj pomeni biti človek – našemu hrepenenju po pripadnosti. Prikazana je človeška radovednost, ganljivo nepopolni poskusi povezovanja, priznavanja »drugega« in sprejemanja dejstva, da smo zanj mi tisti skrivnostni »drugi«. Prikazuje utrinke iz več kot stoletne zgodovine botaničnega vrta neke univerze, ustanove, ki je bila vedno središče svobodne in brezmejne človeške radovednosti, znanosti. V času ko je znanost vse pogosteje tarča dvomov in napadov, smo v filmu opozorjeni na pomen, pa tudi lepoto in naivno, drzno moč znanstvenega raziskovanja. Morda pa nam bo film pomagal, da se s strašljivega, vrtoglavega vrha piramide spustimo na bolj primerno in prijetnejše mesto; da postanemo del tega sveta – inteligenten in hkrati poetičen preplet različnih časovnih ravni in usod.
Režiserki je uspelo ustvariti ne-človeški, človečen film, ki je vključujoč in spoštljiv, ne da bi zašel v malikovanje (rastlin) ali obsojanje (ljudi). Nežna romanca med vrstami (človekom in rastlino, filmom in gledalcem).
»Kako je biti drevo? Ne vemo. Zato tega ne bomo prikazali. Namesto tega upodobimo človeško radovednost, ganljivo nepopolne poskuse tkanja vezi, priznavanja ‘drugega’ in sprejemanja, da smo zanje mi tisti skrivnostni ‘drugi’. Prikazujemo utrinke iz več kot stoletne zgodovine univerzitetnega botaničnega vrta. Kraja, ki je bil vedno središče svobodne in brezmejne človeške zvedavosti, znanosti. V času, ko je tako kritično kompromitirana in izpostavljena napadom, želimo opozoriti ne le na pomen, ampak tudi na lepoto in naivno, drzno moč znanstvenega raziskovanja.«
– Ildikó Enyedi, režiserka
V mesecu, ko obeležujemo svetovni dan Zemlje, so v Kinodvoru k sodelovanju povabili fotografe – Urško Boljkovac, Katjo Goljat, Domna Pala in Matjaža Rušta – ter jih spodbudili, naj pripravijo tematsko razstavo svojih fotografij, ki jih je navdihnil film Tiha prijateljica. S tem so želeli odpreti prostor za ustvarjanje in umetniško raziskovanje.
Razstava bo na ogled v galeriji Kinodvora od 9. aprila do 24. maja 2026 in bo spremljala predvajanje kar štirih filmov, posvečenih Zemlji in lepotam narave: Čarobno drevo, Potovanje regratove lučke, Tiha prijateljica in Pesem gozdov.
Spoštovani, Tiha prijateljica je eden tistih filmskih dogodkov, ki jih, ko jih enkrat vidiš, ne pozabiš.
