Maja Drolec o knjigi Agatr Tomažič; Ušabti

0
68

Maja Drolec: Mnenje o knjigi

Agata Tomažič; Ušabti

Goga, 2026

Agata Tomažič (Ljubljana, 1977), slovenska novinarka, prevajalka, pisateljica. Njena književna dela so:  Česar ne moreš povedati frizerki (Goga, 2015); zbirka kratkih zgodb, Zakaj potujete v take dežele? (CZ, 2016); zbirka potopisnih člankov,  Tik pod nebom (Goga, 2017); roman, Nož v ustih (Goga, 2020); zbirka kratkih zgodb, Ne sprašujte za pot: blodnik po Istri  (Društvo za dolgovezenje, 2019), soavtorica (s Tamaro Langus in Tejo Kleč); vodnik po istrskih krajih, Čmrljev žleb (Goga, 2022); roman, Ušabti (Goga, 2025); roman.

Prevaja iz angleščine in francoščine, pretežno leposlovje in humanistiko: Drevo janičarjev Jasona Goodwina (Mladinska knjiga, 2007), Govorice Jean-Noëla Kapfererja (Cankarjeva Založba, 2010), Dvignite se Stéphana Hessela (Sanje, 2011) in Mož, ki je hodil skozi stene Marcela Ayméja (Goga, 2014).

Ušabti je roman, v katerem bralci spoznavamo kriminalista, detektiva Čmrljevega žleba Roberta Obrha in upokojenega kirurga, »jugoslovanskega Christiaana Barnarda«: srčnega kirurga dr. Vladimirja Baumgartna, ki je morda nekoč (morda pa tudi ne) življenje podaljšal samemu Titu in še koga v večstanovanjski skupnosti …

Najprej je izginila lestev, ki jo je doktor uporabljal za hranjenje golobov na podstrehi. Nato so pomrli golobi. Tudi njemu (po vsej verjetnosti grozi nevarnost). Potem se je pojavil fond 47, kamor so se stekale devizne dajatve vseh republik nekdanje Jugoslavije. Česa tako zagonetnega kriminalistični inšpektor Robert Obrh, antijunak, tragikomičen lik s počasnim govorom, stari znanec iz Čmrljevega žleba, v svoji ne prav dolgi in ne ravno blesteči karieri še ni videl. A to le zato, ker še nikoli prej ni srečal človeka, kakršen je dr. Vladimir Baumgarten, predavatelj na fakulteti, sin predvojnega trgovca z laboratorijsko opremo, ki živi v prostornem meščanskem stanovanju, polnem knjig ter afriških in egiptovskih artefaktov, (ustrojene kože afriškega leoparda in tigra ležijo po tleh), ki jih je prinašal s službenih poti po državah neuvrščenih, v Asuanu, Angoli. Svetovljan in izjemen specialist, vendar moralno precej pokvečen človek, superirornež, in rasist, za katerega so tisti, ki živijo v kleti le podgane, ki jim ne gre zaupati. Je pa zelo zanimiv pripovedovalec, na drugi strani je Robert, ki je molčeč, dokaj nerazgledan, ločenec z dvema sinovoma, ki se ni povzpel višje od policijske šole v Tacnu, a ima se za poštenega človeka, doktor ga spregleda in ga uporabi za svoj sprevrženi načrt. Namesto da bi odgovarjal na Obrhova vprašanja, kriminalista brez hrbtenice, uporabi kot občinstvo za svoje dolge monologe predvsem o tem, kako pomembna je socialna hierarhija in kako se nekateri ljudje ne bi smeli nikdar povzpeti po lestvi družbenih razredov. Pri tem vidi zgled v ureditvi starega Egipta, od koder izvira tudi nenavaden naslov romana, Ušabti, poimenovanje za drobno figurico, ki je predstavljala posmrtnega služabnika pokojnemu veljaku. Doktor hrani eno figurico doma. Robert večkrat pomisli na Ignacija Knobleharja, o njegovem potovanju po Afriki, o prodaji slonovine. Robertu je kot otroku oče kupil leksikone, a ga je zelo razočaral, potem ko se je odločil za policijsko šolo na Tacnu.

Glavna junaka imata zamenjani vlogi. Doktor si pred smrtjo (ima melanom, ki ga ne zdravi, njegova žena je umrla za rakom na trebušni slinavki. Razočaran je, ko mu hčerka Leja vrača denar, ki ji ga je dal za študij. To je zanj življenjski poraz.) želi poslušalca, zvestega služabnika, ki ga dobi z Robertom. Nauk te zgodbe; samo mi sami lahko ta svet (in sebe) naredimo boljši. Ali slabši. Sami lahko zbrišemo mejo med gospodarjem in služabnikom.

Roman stopnjuje frustracijo tako Obrha kot tudi nas bralcev do nenadnega, nenadejanega in bliskovitega konca, o katerem lahko rečemo samo to, da Obrh verjetno ne bo dobil novega primera. Inteligentno ter slogovno izpiljeno, kakor smo pri Agati Tomažič že vajeni.

»Ušabti« je izraz za drobno figurico, grobni pridatek iz časa starega egiptovskega kraljestva, kakršne je danes vsaj nespodobno, če ne kar prepovedano imeti doma. Pravzaprav je služabnik, ki gospodarja spremlja do konca  ─  v smrt in onstran, če je treba … Kdo tu komu služi? Je to sploh še kriminalka? Prej je to psihološka srhljivka, ki jo zaključi Robert – torej kriminalist sam s krvavim aktom na koncu.  Odgovore na še več vprašanj ponuja branje tega inteligentnega romana.

Spoštovani bralci, roman Ušabti je izdala založba Goga.