Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Tina Vrščaj; Učne ure Eve K.
Beletrina, 2025
Tina Vrščaj (1987), slovenska pisateljica, literarna kritičarka, prevajalka, urednica. Piše literarne kritike za različne revije in časopise, njeni kritiški zapisi so izhajali v Delu, reviji Literatura, na spletnih portalih Literatura in AirBeletrina, največ pa jih je pripravila za časopis Pogledi. Pomembnejše ocene domačega romanopisja so izšle pod skupno “krošnjo” z naslovom Kritičarka na drevesu: izbrane kritike slovenskih romanov.
Roman je njena osrednja literarna vrsta. Napisala je štiri romane: Zataknjena v pomladi (2010), Odradek (2012), Na Klancu (2022; ponatisa 2024, 2025) in Učne ure Eve K. (2025). Roman Na Klancu je prejel nagrado modra ptica, bil uvrščen v kresnikovo peterico in leta 2024 prejel priznanje Nagrade Evropske unije za književnost.
Knjigo o šoli izpod peresa Tine Vrščaj sem prebirala s cmokom v grlu, saj sem bila tudi sama enainštirideset let učiteljica. Spominjam se prve zbornice in potem druge, kjer me učiteljice (le redki so bili moški učitelji) zlepa niso sprejele za svojo kolegico, ampak so le gledale, ocenjevale, iz kakšnega testa sem, in se mi privoščljivo nasmihale, ko sem iskala prazno učilnico, ko sem spraševala o kakšnem učencu, ki mi je povzročal v razredu nemir. Srečna sem bila, če na začetku leta nisem dobila problematičnega razreda, kakršen je bil Evin 8.K, a to se, žal, ni zgodilo velikokrat. Spominjam se ravnatelja, ki je rekel, naj se ne sekiram zaradi učenca, ki je »imel težave z vedenjem«, nima ga smisla kaznovati, ker se ne bo spremenil, in bo čez dve leti odšel iz šole, potem bomo na šoli mirno živeli naprej. Ali pa tistih novoletnih praznikov, ko mi je ravnatelj svetoval, naj nikar ne bom tako stroga. Moja obramba pred »nesramnimi učenci« je bila povzdigovanje glasu, točnost in strogost. Ampak to so bili časi zelene table in krede, telefon je bil samo v zbornici, prenosnikov ni bilo, tudi ostalih pripomočkov ne, čeprav sem kasneje spoznala, da se storilnost pri pouku močno poveča z uporabo projekcij. Učenci Eve Krhlikar so še bolj zgoščena oblika teh mojih nekdanjih peripetij, saj se v romanu zgodi celo umor.
Literarna izpovedovalka iz nagrajenega romana Na Klancu postane naslovna junakinja novega Učne ure Eve K.. S svojima deklicama, zdaj že šolarkama Brino in Višnjo, živi v mestu blizu Ljubljane, kamor so se preselile s Klanca, kjer so skrbele za zdravo prehrano in veliko gibanja. Žal se Gregor (računalničar) nima časa ukvarjati z družino, zato se zdaj videvajo zelo poredko. Eva se mora sestaviti na novo, sploh po rojstvu dojenčice Žive, ki po porodu umre, čeprav je nosečnost potekala brez težav. Za eno šolsko leto se zaposli kot učiteljica biologije na ljubljanski Osnovni šoli Viljenke Čas. Mestno življenje ni v ničemer podobno nekdanjemu sobivanju z naravo in sodobni ritem človeka peha proč od njegovega bistva. Avtorica slika najrazličnejše situacije, ki vznikajo v učilnici, na šolskem hodniku in v zbornici in preučuje vzvode (ne)moči.
»Čas na šoli odteče skozi odtok kot voda.« Za vsak dogodek mora pisati poročila, ravnateljica ji ne stoji ob strani, odmori so prekratki, velikokrat nima časa malicati ali iti v WC, ampak naredi vse, da bi pomagala učencem in njihovim staršem. Ravnateljica se, namesto da bi ščitila svoje podrejene, rajši všečna staršem otrok, uklanja se njihovim muham, in probleme, namesto da bi jih skušala reševati, rajši pomete pod preprogo. Evi kmalu postane jasno, zakaj je prejšnja učiteljica biologije dala odpoved. Zraven spleta širši kontekst, v katerem odraščajo današnji otroci, pred blokom gleda igro otrok, ki je za zdravo otroštvo še vedno na prvem mestu, saj otroci potrebujejo igro z vrstniki. Tisti otroci, ki igre nimajo, so anksiozni.
V knjižnici se trije učenci zabavajo ob računalniku, namesto da bi bili pri pouku in ko jih opozori, da imata z učenko pouk DSP-ja, ji eden odgovori: »Pa keri kurac je ta tle, pizda?« To je bil učenec Adam, ki ga učitelji od rednih ur pošiljajo iz razreda, ker je nemogoč in moti učni proces. Eva spozna, da je med učenci le malo takih, ki se želijo kaj naučiti, med njimi je bil X, ki si je celo upal ugovarjati Hajdinu na naravoslovnem dnevu, a je žalostno končal, saj Hajdin do smrti zabode X-a.
Če se podate na učne ure z Evo, zagovornico nenasilja, boste spoznali, kakšno je vzdušje v 8. K. Šolski prostor ni le kraj za tiste, ki morajo guliti klopi. Kdor sledi pouku in dela naloge, si zapisuje razlago učitelja, ga sošolci označijo za »jebenega piflarja.« Pametna tabla, pribita čez zeleno, je stvar celotne družbe. Mar ni šola v tekmi s časom postala nekakšen inkubator, v katerem se na otrocih izvajajo poskusi za prihodnost? Eva se je naučila pustiti bolečini prosto pot, se ne pretvarjati, da bo kdaj bolje. Življenje je kratke sape. Ni časa za pretvarjanje. Samo to jo muči, kako se lahko v to kratkost nakopiči toliko trpljenja.
Glavna protagonistka romana Učne ure Eve K. Eva Krhlikar Tine Vrščaj je izpostavila problematiko, kateri se stroka (z nekaj redkimi izjemami) žal izogiba, oziroma se z njo ne zna ali celo noče spopasti, in to je storila na prepričljiv in literarno vešč način.
Spoštovani bralci, roman Učne ure Eve K. je izdala založba Beletrina.
