Maja Drolec: Mnenje o knjigi
Tamara Štajner; Goseničji kožuh
Beletrina, 2026
Tamara Štajner (1987) živi in deluje na Dunaju, kamor se je preselila pri devetnajstih letih. Po izobrazbi je magistrica viole, danes pa uspešno prepleta delo glasbenice in literatke, pri čemer redno vodi interdisciplinarne delavnice na uglednih univerzah na Dunaju, v Gradcu in ZDA. Je štipendistka avstrijskega ministrstva za kulturo in članica prestižnih ustanov, kot sta Akademija znanosti in literature v Mainzu in Gutenbergova akademija. Leta 2022 je izdala pesniško zbirko Schlupflöcher, leta 2023 pa svoj prvi roman Raupenfell, ki kot Goseničji kožuh zdaj prihaja še med slovenske bralce. Za svoje literarno delo je prejela več pomembnih nagrad: leta 2024 za pesniški ciklus Balkan Ultra glavno nagrado Lyrikpreis Meran ter istega leta na tekmovanju za nagrado Ingeborg Bachmann še nagrado Kelag za besedilo Luft nach unten.
V romanu Goseničji kožuh odpira teme jezika, identitete, umetnosti in ženskih odločitev. Roman je najprej napisala v nemščini, nato pa ga v slovenščini na novo ustvarila – bolj osebno, bolj intimno in brez kompromisov. Tujina jo je na svojstven način zaznamovala kot umetnico in spoznanje, zakaj je materinstvo predvsem družbena, ne le osebna tema.
Zgodba v romanu spremlja tri protagonistke, ki se soočajo z nepričakovano nosečnostjo in življenjskimi prelomnicami: Irina: Romunka in violončelistka, ki beži pred družinsko tragedijo, saj je oče Francoz, ki je ženskar, a ne prenese, da si najde žena drugega moškega, žalostno končal v bolnišnici, Jagoda: Hrvatica, ki se poskuša rešiti iz nasilnega zakona, dela v kozmetičnem salonu, od moža, ki je velik grobijan, se bo ločila, rodi otroka, ki ga položi pred vrata svoje domače hiše v Nerezinah na Lošinju, ker ve, da bosta starša poskrbela zanj, Olívia: Slovenka, ki po materini smrti pobegne na Dunaj, kjer je kar nekaj časa partnerica s svojim profesorjem, ki je skoraj petdeset let starejši od nje, kljub temu, da ima operacijo prostate, Olivija zanosi, a otroka ne bo imela zaradi spontanega splava, potem se zateče v samostan. Prednica v samostanu ji je zelo naklonjena (njun odnos spominja na lezbično razmerje, saj Oliviji kupi večerno obleko in pričakuje, da bo igrala orgle). Olivija sreča Irino, ki se na Dunaju druži z Oskarjem, a v nekem trenutku spozna, da je med njima preveč tišine … z Dunaja odpotuje v Porto in spozna lastnika restavracije Candelabro, precej starejšega moškega, ki se zaljubi vanjo, ona šele kasneje spozna, da je tudi sama zaljubljena vanj in noseča. Ker ga ne najde, otroka ne donosi.
»Kako daleč moraš iti, da prideš do sebe?« je osrednji moto romana.
Knjiga pretanjeno odpira vprašanja materinstva, izgube, pripadnosti ter iskanja lastne identitete.
Spoštovani bralci, roman Goseničji kožuh je izdala založba Beletrina.
