Maja Drolec: Mnenje o otroški knjigi
Jana Bauer; Zgodba o Pipetu lisjaku
Ilustriral Peter Škerl
KUD Sodobnost International, 2025
Jana Bauer, mladinska pisateljica, rojena leta 1975 v Ljubljani, je diplomirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramaturgija. Dela kot urednica pri reviji Sodobnost; nekaj let je bila urednica za prozo, od leta 2012 pa je glavna urednica. Njena strast so projekti, ki spodbujajo branje. Eden najuspešnejših je projekt Naša mala knjižnica, ki je namenjen spodbujanju branja med osnovnošolci. Jana Bauer je avtorica več del za otroke in mladino. Romanu Izginjevalec čarovnic, ki je bil nominiran za večernico, so sledila dela Čarobna beseda, V deželi medenjakov, dve knjigi Detektivske prigode Fokusa in Kolumne, Groznovilca v Hudi hosti, Groznovilca in divja zima, Ding dong zgodbe ter slikanici Kako prestrašiti pošast, ki se je leta 2020 uvrstila v katalog Belih vran, in Kako objeti ježa. Več njenih del je bilo nominiranih za nagradi večernica in desetnica, za Ding dong zgodbe je leta 2020 prejela desetnico. V istem letu je prejela tudi glavno nagrado makedonskega festivala Druga zgodba. Groznovilca v Hudi hosti je njeno doslej največkrat prevajano in najbolj odmevno delo, pravice zanj so bile prodane v 19 držav.
Peter Škerl (1973) je diplomirani grafični oblikovalec in ilustrator. Že kot dijak na srednji šoli za oblikovanje je posnel kratki risani film Tri gosenice in likovno opremil kar nekaj periodičnih knjig. Na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani je ilustracijo razvijal v kreativno, oblikovno in domišljijsko celoto. S posluhom za ilustriranje knjižnih vsebin je uporabljal različne slikarske tehnike in njihove kombinacije pri razvijanju svojstvenega likovnega izraza. Ilustriral je dela: O kravi, ki je lajala v luno, Skodelica kave, Povodni mož, Rajski vrt, Krušno mesto. Soustvarjal je gledališke in lutkovne predstave, sprva kot ljubiteljski igralec, pozneje tudi kot snovalec likovnih podob. Na petindvajsetletni ilustratorski poti je prejel veliko nagrad, v letu 2012 najvišjo slovensko nagrado Hinka Smrekarja za ilustracije Močvirnikov. Z njimi je bil leta 2014 uvrščen tudi za mednarodno ilustratorsko nagrado v okviru knjižnega sejma v Bologni. Trikrat je bil nominiran za nagrado ALMA (Astrid Lindgren Memorial Award) in dvakrat za HCCA (Hans Christian Andersen Award).
Pipe lisjak v pravljici Zgodba o Pipetu lisjaku pravzaprav ni čisto pravi lisjak – je deček v pajacu lisjaka, z ušesi in repom iz mehkega blaga. Skupaj z njim se podamo na gozdno pustolovščino v družbi ježa z radovednim smrčkom.
Jež si želi objeti slona, a ga je zavrnil, da ima frfotavo bolezen, ki se je je nalezel od ptic. Potem je vprašal medveda, a medved je preveč nesrečen. Potem je srečal Pipeta lisjaka (dečka v preobleki), odgovoril mu je, da bôde in bo težko našel koga, ki ga bo objel. Pipe lisjak je v gozdu postavil table: samo za zelo pogumne, če si upaš objeti žival, ki sedi na stolu, si kralj te hoste. Želva se je razjezila, saj jež ni kralj živali. Lisjak je pripeljal mašino za objemanje, ki ima velikanski roki, ki sta ga končno objeli, a nista bili živi. Lisjak je šel k sraki, a sraka pravi, da je jež pretežak, čeprav je lisjak rekel, da je hudo žalosten. Sraka pričakuje šojo, lisjak je risal in šival obleko, ki bi jo lahko oblekel, da bo objel ježa, vendar ga je skafander dvignil v nebo in padel je v jezero. Jež ga je rešil iz vode in sta se objela. Ni se zbodel, potem so tudi druge živali čakale na objem z ježem.
V gozdu bralci srečamo še nevidnega belega leva, najbolj se ga je bal slon, saj je nepovabljen ležal pod njegovim kavčem, a počasi so se ga vsi navadili, samo na rep mu ne smeš stopiti. Medveda iz lastnega bivališča spodi slon, zato nastopi čarovnica s svojim čaranjem, ( da je slon žalostno iskal leva), s podivjano kočijo in hreščečim glasom, a čarovnice ne razmišljajo dosti o preteklosti, lev pa se hrani s starimi spomini. Krt bi rad letel, da bi postal slaven, a mu ne uspe. Tudi plavati se ne more naučiti, zato je skopal rove, voda se razlije po njih, tako da ni bilo povodni. Pipe je obvestil vse gozdne prebivalce, kako jih je krt rešil. V pravljici pa ne nastopajo le živali. Tu je tudi Hamfrle, ki izdeluje figurice iz lesa in jih zamenja za hrano. Za 4 fižole, ki čudežno zrastejo v treh dneh, računa, da bo zrasla tudi kopalnica, a takih fižolov ni. Med njegovim počitkom so mu živali napravile kopalnico. Pipe razsodi tudi murnovo žalost, saj je mislil, da bo za petje poleti dobil hrane za celo zimo. Mravlje mu je ne bodo dale. Živali kmalu ugotovijo, da lahko računajo na Pipeta tudi ob zahtevnih izzivih, ob tem pa se počasi razkriva, zakaj pravzaprav deček živi v gozdu … Pipe si pridobi kup zvestih prijateljev, poleg njihove podpore pa bo ob izjemni odločnosti in neustrašnosti potreboval tudi kanček sreče in prgišče čarovnije.
Konec je dober, kot je v navadi pri pravljicah, saj Pipe dobi svojo mamo, a še vedno obdrži kostum lisjaka. Hudobnega moškega pa zaprejo v zaporu. Pipe se še naprej vozi z dirkalnim avtomobilom po gozdu.
Spoštovani bralci, otroško knjigo Zgodba o Pipetu lisjaku je izdala založba KUD Sodobnost International.
