Omare v spalnici moje mame
me spominjajo na zapuščene čebelje panje,
odkar se je oče preimenoval
v cvetni prah.
Vprašljivost časa se krči
na premer previjalne mize,
ki jo pretapljam
v krvno skupino njenega joka
in matrico njegovega zadnjega
medicinskega izvida.
Otroška plenica ne more vpiti toliko časa,
kolikor ga lahko
zavpijem jaz v prostornino tega trenutka.
Zdaj –
kako naj svojemu otroku
dopovem,
da čebele letijo dlje in hitreje od kolibrijev?
