Žan stoji kot vojak,
pred tablo kot junak.
Fant se smelo drži,
spraševanje nanj preži.
Možgani so na sanjavi paši,
ko so misli pri luštni Daši.
Pred šolo jo vsakdan sreča,
konkurentov je cela gneča.
Lovi jo z nežnim pogledom,
pred šolskim učnim obredom.
Daša se zanj ne zmeni,
s klapo se veselo meni.
Sufler mu ni v pomoč,
ko je glava daleč proč,
Nima pojma o znanem poetu,
o slavnem vrhunskem sonetu.
Slovenistka samo vzdihuje,
znanje v butici ne domuje.
Nič ne bo z bleščečo oceno,
ljubezen ima drago ceno.
Žan visel bi samo na netu,
z deklico na prijetnem klepetu.
Nakladal bi z njo v se živo,
da mu ne bi bilo življenje sivo.
Šel bi z njo po pouku na promenado,
na tortico, sok in vročo čokolado.
Povabil bi lepotičko na pico in v kino,
da bi bilo njegovemu srcu fino.
