Oblačno nebo je obetalo turoben siv dan. Gole veje mogočnega gozda so štrlele v praznino otožnega neba. Sonce se je skrilo za oblake in ni pokukalo niti za hipec izza ozkih špranj, ki so se odprle med oblačno navlako. Oblaki so se od časa do časa razprli, nato pa zopet zaprli kot masivne lesene duri kmečke domačije.
Mali zajček je smuknil na plano iz špranjice zajčjega doma. »Brr,« je zmrazilo zajčka, čeprav je imel dolgoušec gosto dlako mehkega toplega kožuščka. »Temperatura je zdrknila globoko navzdol,« je strokovno ocenil kratkorepec, ko je začutil hladen mraz na sebi.
Zrak ni dišal po dežju in ni bilo pretirane vlage v zraku, ki bi se nadležno lepila na dlake zajčjega kožuščka, zato je zajcu odleglo. Zajčku ni bilo do tega, da bi si močil kožušček, ko bi deževalo kot iz škafa na gozd.
Dolgoušec se je zazrl v sivo nebo polno težkih oblakov, ki niso prinašali deževja na hosto, ampak so obetali sneženje. In res, redke snežinke so se nenadoma pojavile na sivem nebu. Snežinke so nekaj časa lebdele v zraku, nato pa se nežno položile na veje dreves in pristale na tla kot padalec na kopno. Bele pikice so bile podobne padalom. »Ops, slabo kaže,« je ugotovil kratkorepec, ko je gledal sneženje. » Sneg bo pobelil gozd. Ne ljubi se mi gaziti po beli opojnosti,« je potarnal kratkorepi zajček, ki je že dal skozi lansko sneženje.
Dolgouhi zajec se je globoko zamislil, medtem ko je sneg naletaval na hosto. Gozdna živalca, s kratkim repkom in urnimi tačkami, je napela zajčje možgane. »Izmisliti si moram nekaj pametnega, da ne bom gazil po snegu,« si je dejal zajček, a nič pametnega mu ni prišlo na misel. Bele goste snežinke so se zalepile na zajčji kožušček in spravile dolgouhega kratkorepca v slabo voljo. »Moker bom kot miš,« si je rekel zajec, ko je zagledal belo drobno navlako na sebi. Kratkorepi dolgoušec je stresel kožušček, medtem ko je s tačko nehote ulovil snežinko.
»Šel se bom lova snežink, pa ne bom gazil po snegu,« je prišel na idejo mali zajček. Kratkorepec je skakljal sem in tja, mahal s tačkami in lovil snežinke. Sneg je naletaval, snežna plast se je nabirala na tleh. Zajčji trud je bil brez haska. Dolgoušcu je zmanjkalo sape. Upehano je obtičal pod krošnjo drevesa, kjer je imela veverica svojo duplino.
Zajček je upehano dihal. Ko je prišel malce k sebi, se je zopet spravil na lov snežink. Veverička je čepela na veji in zaprepadeno gledala zajca, ki je zopet skakljal sem in tja kot vzmet in mahal s tačkami v levo in desno. Dolgouha in kratkorepa živalca je krilila s tacami in letala sem in
tja, kot da bi lovila metulje na trati. Zajec se je podil kot navita ura pod drevesom in nekaj lovil v zraku, to je bilo veverici kristalno jasno kot beli dan.
Veverica ni smuknila v duplo, ker je bilo hecno opazovati švigajočega zajca pod drevesom, ki je lovil v prazno. Ni bilo kaj, mali zajec se je čudno obnašal. » Ne morem verjeti, da lovi zajec bele snežinke, ker mu je dolgčas za umret,« je sklepala veverica na veji drevesa, ko je dodobra pretuhtala zadevo. »Kaj te je pičilo, da brezglavo tekaš za snegom?« se je veverička glasno zadrla z drevesa. »Lovim snežinke, da ne bom gazil po snegu,« je hitel razlagati dolgouhec, da ga ne bi imela veverica za čudaka.
Veverica je prasnila v smeh in nato vprašala kratkorepega dolgoušca, medtem ko ga je gledala zviška:» Ti to resno misliš?« Dolgouhi kratkorepec je pogledal kvišku na drevo, zavihal nos in užaljeno odbrusil veverički: »Lotil sem se blazno resno lova snežink, ker se mi gre za golo preživetje.« »V čem je problem?« je zanimalo radovedno veveričko. »Problem je v tem, da me moti sneg. Ko skakljam po snegu, mi ne gre skakljanje tako gladko in hitro, ker se mi pod udre pod tacami in obtičim v beli opojnosti kot štor,« je potarnal mali zajček. »Glej na snežno zadevo v drugi luči, zajčji prijatelj! Ko sta lisica ali pa volk za tvojimi petami, ris pa te lovi v pusti hosti, se lahko učinkovito skriješ v sneg,« je veverica prepričano oporekala in svetovala zajčku. Mali kratkorepec se je malce zamislil, zatem pa modro ugotovil: »Na to pa nisem pomislil.«
Mali dolgoušec je v hipu pozabil na slabo voljo. Zajček je prenehal loviti snežinke, konec koncev ni bilo sneženje samo zoprna nadloga, ampak je bila tudi bela opojnost presneto koristna reč, ko je zajčku trda predla v gozdu.
