Po premierah v Kranju (18. januarja) in Beogradu (30. januarja) z nestrpnostjo pričakujemo še ljubljansko premiero gledališke predstave
ABC oder Krieg, ki je navdušila tako kritike kot občinstvo.
Mednarodna uprizoritev je rezultat avtentičnega medkulturnega povezovanja in sodelovanja. Predstava, ki poteka
v treh jezikih – slovenskem, srbskem in nemškem – je tako odprla večplastne možnosti medkulturnega sodelovanja v mednarodnem kulturnem prostoru.
TO, 10. februarja, ob 20. uri (ljubljanska premiera)
Linhartova dvorana
Ivo Svetina
ABC oder Krieg
Quasi una fantasia
Režija, scenografija: Barbara Novakovič Kolenc
Igrajo: Peter Musevski (Jernej Kopitar), Ivan Bekjarev (Vuk Karadžić), Borut Veselko (Matija Čop), Jure Ivanušič (France Prešeren), Aleksandra Balmazović (Mina Karadžić), Vesna Pernarčič (Antonija pl. Hoeffern)
Dramaturgija: Jana Pavlič
Kostumografija: Alan Hranitelj
Koreografija: Sanja Nešković Peršin
Izbor glasbe: Blaž Peršin
Video: Lucija Smodiš
Produkcija: Muzeum Ljubljana, Prešernovo gledališče Kranj, CD, Opera&Theatre Madlenianum, Zemun
Novo dramsko besedilo, ki ga je Ivo Svetina napisal na pobudo Muzeuma, temelji na letih od 1831 do 1835 na Dunaju, kjer so se srečevali jezikoslovci in literati Jernej Kopitar, Vuk Karadžić, Matija Čop in France Prešeren v trenutku, ko se je oblikovala pisava, zapis slovenskega jezika. Ljubezen do jezika in raziskovanja se prepleta s spori, pritiski cenzure in sistema: polemike tečejo tako med Prešernom in Čopom kot med Kopitarjem in Karadžićem. Ženska, letni časi, forma, vsebina, poklic, zasebno življenje, krutost, ki v drami uniči pravkar nastalo vez, obkroža in zareže v prostor. To je drama (lahko rečemo kriminalka) o pripadnosti jeziku.
Avtor dramskega besedila Ivo Svetina o abecedni vojni:
»Morda se zdi, da je tako imenovana abecedna vojna ali črkarska pravda stvar preteklosti, saj se je dogaja pred stoosemdesetimi leti, in da je kar največ o tem jezikovno abecednem sporu povedal Prešeren v svojih pesmih Al prav se piše ka?a ali kaßha in Apel podobo na ogled postavi, v katerih nasprotuje novotarijam, ki jih s podporo Kopitarja, vrhovnega razsodnika v jezikovnih zadevah, uvajata Metelko in Dajnko po načelu piši tako, kot govoriš. Problem ortografije pa se izkaže, ne le kot problem črkoslovja, ampak slovanskih jezikov, ki so se morali osvoboditi ruske prevlade oziroma vplivov starocerkvene slovanščine in s tem prevlade Rusije in pravoslavja. Nenazadanje je šlo za spopad, za »vojno« med zahodom in vzhodom, med katolištvom in pravoslavjem; za spopad Avstrije z Rusijo, znotraj katerega je potekalo formiranje in normiranje posameznih slovanskih jezikov kot samostojnih jezikov. «
»Nežno lebdeča in estetsko lepa predstava z značilno (skoraj slikarsko) podobo režiserke Barbare Novakovič Kolenc (ki je tudi scenografka) nosi tudi močan govorni pečat. Njena tema je navsezadnje jezik, pravzaprav mitološka konstrukcija, ki se skriva za zgodovino gradnje jezika in ga lomi na silnicah moči. Odrski jezik je tokrat grajen primarno z asociativnimi vizualnimi nanosi – gre bolj za gledališče podob –, ki učinkujejo subtilno in na paralelni ravni gledalca peljejo med povezavami v besedilu. Manj se posega v notranji ustroj, tako rekoč drobovje predstave, s praktičnimi mizanscenskimi rešitvami – gledališče torej ostaja ukleščeno med dva protagonista: poezijo (literaturo) in slikarstvo.« (Nika Leskovšek, Dnevnik)
»Svetinovo besedilo se drži zgodovinskih dejstev, pri karakterizaciji in pomenu polemike, s tem se uvršča blizu literariziranim biografijam in ob bok serijam in dramam o Prešernu ali Trubarju, torej je narodotvorno in didaktično.« (Matej Bogataj, Delo)
______________________________________________________________________
Cene vstopnic: 18, 14*EUR
(* za mlajše od 25 in starejše od 65 let ter upokojence)
_______________________________________________________________________
