21:00
Pižama naj bo zlikana na črto, brisače naj bodo prepognjene na pol, posteljno pregrinjalo naj diši po vetru, ko piha z ravno pravšnjo močjo, zavese naj skrivajo razkrito, naj se vidi urejeno razkošje stare gospe in naj se ne vidi – ko rezilo likalnika prestreže neukročenost, ko dlan prekine spomladanski ples perila, ko prst potegne po zgodbi iz ravno prav velikih črk in pusti za sabo temno rdečo sled neznatnega mrčesa; ko se pred oknom ustopi neobrezana češnja. In soba zatisne oči … S temo pride tista misel, da bodo telesa s fotografij stopila čez rob okvirja in prišla gret svoja premražena stopala v najino posteljo. Vse nas je
zeblo, ko smo bili majhni, boš spet rekla na pragu sanj, ko bom že do gležnjev v ledeni Soči, ki je lepa in me ne mara, in se ne bom več mogla premakniti.
22:00
Pod težkim bremenom številnih dek že spita nerodno sprijeti stara gospa in drobni otrok: leže sedi v toplem naročju, koščena dlan mu razvozlava lase v gladek sen. Diha udomačeni dih, pred njim v temini ni začetkov dneva, za
njim se guba melišče minulega, zdrsi po njem navzdol, v noč. Tako ujeta je tudi kresnica med dlanjo in nočjo, preži v prostoru tujstva – varna. Ni si znala zamisliti tolažbe za kratkovidni let, a zdaj je vsa v njej. Krotko utripa čuječnost
