Ko črni kamen pade človek v neurje.
Sežgan je up, nov Ikar tih izginja
v prepad, kjer sončno slo tema razorje.
Nevarna je ljubezen zlatosinja.
Sirena poje, vabi nas v obzorje,
tam krila nam sežge. Vsaka stopinja
poti spoznanja je korak v nesrečo,
in v blaženost, in v luč, in v smrt gorečo.
(Vitomil Zupan: Pesmi iz zapora; Prva knjiga, uredila Ifigenija Simonović)
