Še ni pomladi k nam cvetoče,
kot da ne najde krajev teh;
še v grapah sneg skopneti noče,
še v zarji jutranji ropoče
voz po pomrznjenih poteh.
Šele opoldan sonce greje
in brezje komaj rumeni
skoz lipovja pordele veje;
v zavetju ribezove meje
se slavček peti še boji.
A že nas prerodi novica,
da so žerjavi spet nazaj.
Stoji tam stepna krasotica,
in ko jih gleda, rdeča lica
ji zaljša višnjevkast sijaj.
Prevedel Slavko Justinek.
Več Fetovih pesmi v njegovem prevodu z uvodno besedo je dostopnih na
