Krošenj košato vejevje
kima v pomladnem polsnu;
v dalji nekje skozi drevje
kot da se sliši kuku.
V jutru, srce, naužij se
tega življenja daru!
Bliže, vse bliže glasi se
kot pozlačeni ― kuku.
Se kdo spominja v bolesti
vsega, kar šlo je po zlu?
Trikrat odjekne med bresti
jasni, otožni kuku.
Prevedel Slavko Justinek.
Več Fetovih pesmi v njegovem prevodu z uvodno besedo je dostopnih na
https://issuu.com/afanasij_fet/docs/pesmi
