»Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo. Ne bo pasel svojih čred po zelenicah. Sovrag pride in popase s tujo čredo. Sin, če od očeta vse pozabiš, če se ne domisliš niti gomile, kamor zasuješ moj prah, če se napotiš na jug, če odrine narod za soncem proti zatonu, ne pozabi teh besed. Velik bo Sloven, bival bo v mirnih hišah, rejene bodo njegove črede, svobodno sonce mu bo svetilo leto in dan, če bo složen z brati. Če ne, pride tujec, postavi mu peto na tilnik in svobodni postane suženj,« se glasi odlomek iz zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem Frana Saleškega Finžgarja, nastalim z namenom buditi narodno zavest. Vsebina govori o slavni dobi Slovenov, ko se je začela njihova naselitev na Balkan in ko so še živeli pod svobodnim soncem, nikomur podložni ter brez vrhovnega vodje – v demokratični ureditvi, kjer v imenu ljudstva odloča le zbor starešin. Ali ni to današnji čas, čas ko Slovenci živimo v svoji državi? Vse do leta 1990 smo bili podložni narod, potem pa smo se nekega dne zbudili pod svobodnim soncem. Samostojna Slovenija. Avstro-Ogrska monarhija, Kraljevina SHS, Jugoslavija so samo nekatere zadnje upravnopolitične ureditve, ki jih je (pre)živel slovenski narod. Danes kljub samostojnosti ne moremo trditi, da živimo pod svobodnim soncem. Prišlo je leto 2004 in smo vstopili v NATO ter v EU. Torej smo tudi danes podložniki evropskim in še kakšnim direktivam, marionete, ki poslušajo glas »od zgoraj«… To je samo eno izmed razmišljanj, ki jih je vzpodbudil pred več kot sto leti objavljeni zgoraj omenjeni roman. Zato je pomembno, da beremo. Vsako delo lahko apliciramo na aktualne razmere. Tokrat se v tem članku spominjamo del velikega slovenskega pisatelja, dramatika, duhovnika in prevajalca Frana Saleškega Finžgarja, ki se je rodil ravno v teh dneh, natančneje 9. februarja davnega leta 1871.
Pisatelj je bil rojen v Doslovčah na Gorenjskem v revni družini. Po osnovni šoli in gimnaziji je šolanje nadaljeval v Bogoslovnem semenišču Ljubljana. Kot duhovnik je služboval v Bohinju, na Jesenicah, v Kočevju, v Idriji, Sori ter tudi v Trnovem pri Ljubljani. Do smrti je živel v Ljubljani, v hiši na Koleziji, ki jo je načrtoval arhitekt Jože Plečnik, ki je bil njegov tesen prijatelj. Finžgar je pri Plečniku tudi naročil obnovo cerkve Trnovo v 20. letih prejšnjega stoletja. Udejstvoval se je tudi na političnem področju. Bil je prijatelj Ivana Cankarja, med drugo svetovno vojno pa je sodeloval z Osvobodilno fronto in s tem prišel navzkriž s takratnim škofom Gregorjem Rozmanom.
Za Finžgarjeva dela je značilno, da so tesno povezana z njegovim življenjem. Osredotočajo se na preprostega človeka, na njegove socialne pravice, narodno svobodo, humanost. Na začetku svoje književne poti je Finžgar pisal tudi pesmi, kar je kasneje opustil. Med njegova bolj znana dela poleg romana Pod svobodnim soncem spadajo še: vojna kronika Prerokovana, ljudske povesti Strici, Dekla Ančka, Beli ženin, ljudske igre Divji lovec, Veriga, Razvalina življenja, spomini na mladost Leta mojega popotovanja. Pisal je tudi za mladino: Študent naj bo, Gospod Hudournik, Makalonca. Bil je tudi urednik Mohorjeve družbe in njene Mladike ter redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
