Čas je vse, kar imate. In morda boste nekega dne ugotovili, da ga imate manj, kot si mislite. Randy Pausch: ZADNJE PREDAVANJE
Osmega februarja smo slavili kulturni praznik, ki ga podpisuje veliki slovenski pesnik France Prešeren z brezmejno lepo poezijo. In smrtjo. Kajti slavimo dan, ko je iz-dihnil. Zakaj ne rojstva, ko je v-dihnil? Zato, ker smo z rojstvom na točki nič. Kaj smo naredili iz sebe, kako smo uspeli osmisliti svoje življenje – o tem lahko sodimo šele, ko se zlatijo trenutki preden se veke zaprejo za vekomaj.
O teh trenutkih in o mnogih prejšnjih, ki so se zapisali v njeno dušo, v zadnji zbirki Na tvojo kožo pišem svoje verze(Vale-Novak 2008) poje pesnica, ki jo Slovenke obožujemo – Neža Maurer. Poje tako, kot zna samo ona, ki življenje sprejema tako, kot je. Poje sprijaznjeno, milo, krhko in ranljivo, da vztrepeta tudi moje srce. Je Neža pisala veze zase ali zame? Jih je namenila svoji skriti kamrici (Cankar) ali številnim bralkam in bralcem, ki jo zvesto spremljamo že desetletja?
Nepomembno vprašanje. Kajti pomembno je občutje, ki ga sproža njena poezija, tisti trepet nasršenih dlak na moji koži, ko berem glas znanih mi leg: erotike, spolne sle, hrepenenja po preseženem, spraševanja o bogu, premišljevanja o minevanju in pričakovanje smrti. V okviru, ki je nujen, a ne najpomembnejši:
Ves svet je samo okvir –
okvir za življenje,
ki je ljubezen.
A če je ni?
Zavoljo okvirja brez slike
jih mnogo smrtno zboli.
V Nežini pesniški zbirki je sedem poglavij. Zadnje, Kresnice, sestoji iz utrinkov spoznanj in modrosti, ki nam jih pesnica nasuje za konec namesto svetlečih kresničk. Na primer: Ta voda je črna in srebrna./ — Kakšno imaš rad?/ — Srebrno./ — Ni srebrne brez črne./ Sprejmi oboje ali pusti. Ali: Ne stoči, ne joči!/ to je komaj vaja/ za ono drugo samoto,/ ki nima kraja. Pa: Biti mora še hujše./ Ko je tako hudo,/ da ne more biti hujše – se umiriš. Prejšnjih šest poglavij pa lahko uziramo kot stopnice življenja, po katerih stopamo, kot pot, po kateri hodi vsak sam s sebi lastnim korakom in (ne)prepoznanim namenom. Z vetrom pod roko, z vetrom, ki mu je ime hrepenenje, tem šepetalcem o najljubših krajih in najdražjih bitjih, »in ti drgečeš in greš …/ Ne veš ne kam/ ne h komu. A veš za smer in na koncu poti stopaš s počasnejšim korakom, tudi obstojiš, čisto mirno, v tihoti in samoti (Hvala za počasen dan:/ po hitenju celega življenja/ se zdaj lahko dolgo igram z odpadlim listjem), da slišiš čas, ki odteka, in zaslutiš korake, ki ti prihajajo naproti, da te popeljejo v belo, belo; v belo samoto in bele luči, v čisto belino …
Vsa odhajanja so samo vaje … Vaje za vseenost in brezčasje …
Odhajanje je dragoceno;
zadnji trenutki
so koščki zlata.
Ne vem,
zakaj nimam zlatih las?
Na imenitnem festivalu Študentske založbe Fabula so namenili osrednjo pozornost katalonski književnosti in me povabili, da predstavim roman Kamen v melišču(čudovito ga je prevedla Simona Škrabec, izšel v zbirki Beletrina 2009)in njegovo avtorico Mario Barbal. Kot bi brala Nežo Maurer v prozi! Na videz preprosta pripoved osemdesetletne ženske z vasice v Pirenejih, ki ve, da prihaja njen čas, in se spominja življenja in njegovih ključnih postaj. Se spominja s sprijaznjenostjo, čeprav je bilo to življenje težko, polno bolečin in tihega trpljenja. A tako pač je življenje. Takšno je to življenje, če si ženska, ki je na svetu zato, da se omoži, rodi otroke in dela na kmetiji od jutra do večera. Od jutra do večera. Dela. Se zaljubi. Rodi prvega in drugega in potem tretjega otroka. Zgubi moža, ki so ga ubili fašisti, so ga ubili, ker rdečkarji nimajo kaj delati na blagoslovljeni španski zemlji. Ona ne ve, kje je pokopan njen dragi, ki jo je prvi poklical po imenu tako, da je vzljubila to grozno ime Conxa, in je delala, ko ga je čakala, da je prihajal in odhajal …
»Vedno sem se bala smrti. Smrti domačih. (…) Zdaj pa nimam niti trupla in sem še bolj prestrašena in obupana, kot če bi stala pred otrplim telesom in voščenimi lici, ki so bila nekoč rožnata kot svet granatnega jabolka. Žalost me je strla, ker nisem imela mrliča, da mu zaprem oči, da bedim ob njem, da mu kupim krsto, da obiščem gomilo s sveže nabranim cvetjem, da se do sitega razjokam. Odpeljali so ga, ga spodrezali v cvetu, kot edini spomin nanj mi je ostala tista čudna iskra v očeh ob slovesu. (…) Niti žalne obleke si nisem mogla obleči, ker moj mrtvi mož ni bil navaden mrtvec, bil je ustreljen in zato ga je bilo treba takoj pozabiti in njegovo ime je bilo treba skriti za zaprte veke in si zaliti usta z gostim cementom.«
Tako skromen in tih je Marijin roman, a tako življenjsko prisoten in čvrst v ženski moči, tako skrbno napisan brez pompa in velikih idej, kot lahko to stori samo –ženska pisava. Pisava žlahtne ženske. Kamen v melišču je protest proti vojni in želja po spravi, izpisana s pristnostjo vsakdanjega bivanja. Katalonska in slovenska zgodovina sta si podobni, zato boste s prebiranjem tega romana brali tudi zgodbo svoje babice, slovenskih vasi in lastnega (zatajevanega) jezika.
In še o eni knjigi minevanja moram spregovoriti. O svetovni – in zagotovo tudi slovenski – uspešnici z naslovom Zadnje predavanje (Mladinska knjiga 2008) ameriškega univerzitetnega profesorja Randy Pauscha. S tistimi, ki smo jo že prebrali na dih, se strinjamo: Že dolgo nismo brali tako optimistične, radostne knjige. Kakšen paradoks! Kajti avtor jo je ustvarjal za svoje tri otroke, da jo bodo brali, ko bo on že mrtev. Za svoje tri majhne otroke jo je pisal oseminštiridesetletni optimistični, vedno pozitivno naravnan in romantičen očka Randy, obolel za težko obliko raka na slinovki, vedoč, da bo živel samo še nekaj mesecev. Umrl je lansko leto, malo pred tem, ko je bila njegova knjiga prevedena tudi v slovenščino.
Sleherno življenje je unikatno in vsak od nas je enkratno bitje. Ko se je Randy v zdravniški čakalnici spraševal, zaradi česa je enkraten on, uspešen profesor, znanstvenik s področja računalništva, ljubeč mož in oče, sin, prijatelj, brat, mentor svojim študentom, se mu je sredi tiste čakalnice v hipu poblisnilo: »Moji dosežki gor ali dol, vse stvari, ki jih imam rad, koreninijo v mojih otroških sanjah in ciljih ter tem, da mi jih je skoraj vse uspelo uresničiti«, se je zavedal v tistem čarobnem trenutku. Zavedal se je, da je zato kljub raku srečen človek. Ker mu je uspelo uresničiti sanje. Uresničil jih je v velikem zamahu, to pa zaradi vsega, kar ga je v življenju naučila cela vrsta izjemnih posameznikov, o katerih ljubeče spregovori v zadnjem predavanju na univerzi Carnegie Mellon in v knjigi z enakim naslovom. V tej dragoceni knjigi, ki bi morala biti v omarici z zdravili v vsakem domu, na šolah in po bolnišnicah, da bi si ljudje z njeno pomočjo zdravili dušo in telo.
Zadnje predavanje je potemtakem zdravilna knjiga. Ob njej se s solznimi očmi pogosto smejemo, z njo se sprašujemo o lastnih sanjah, načrtih in ciljih, o smislu svojega življenja, o tem, kako bi si mi odgovarjali na vprašanje o sreči in nesreči v zlatih trenutkih pred smrtjo. Zakaj bi čakali na tisti čas bele barve (Neža Maurer), saj ga lahko iz-merimo že zdaj in tukaj, ta svoj čas in svoje življenje. Če se zavedamo, da je končno, in da neizogibno mine, bomo znali življenje uživati bolj polno in biti pozorni do ljudi, s katerimi smo, do dela, ki ga opravljamo, do žalosti in veselj, ki jih doživljamo … Se bomo zavedali največjega bogastva, ki ga imamo — časa: »Čas je vse, kar imate. In morda boste nekega dne ugotovili, da ga imate manj kot si mislite«, nas opozarja Randy Pausch.
In spodbuja, da bi svobodno, odgovorno in radostno živeli vse ure svojega bivanja, zavedajoč se velike resnice:
Kart, ki jih dobimo v roke,
ni mogoče zamenjati,
od nas pa je odvisno,
kako bomo igrali.
Zadnje predavanje je knjiga, ki jo boste sicer hitro prebrali, a nikoli več pozabili. Ker vam bo zlezla pod kožo in v kosti, kjer bo prebivala do konca vaših dni.
